Ebonylake je angleška zasedba, ki je nastala davnega leta 1997. Do danes je Angležem uspelo izdati en demo posnetek ter dva studijska albuma. In Swathes Of Brooding Light je seveda drugi studijski album, ki pa je bil izdan več kot dvanajst let po prvencu. Razlogi, zakaj je skupina potrebovala kar dvanajst let za izdajo svojega drugega albuma, bodo morda razkriti kje drugje; na tem mestu bi vam rad želel približati že omenjeni album, ki pa se v ključnih glasbenih elementih skorajda ne razlikuje od demo posnetkov izpred trinajstih let.
Ebonylake, ki danes šteje dva stalna člana, Opheliusa in Massa, je uspelo torej preko dekade in več obdržati glasbeni slog, ki je bil definiran z nastankom skupine. Trditev s konca prejšnjega odstavka tukaj namenoma navajam še enkrat, saj je takšen ne-razvoj za tako dolgo »neplodno« obdobje dokaj nenavaden, hkrati pa bolj ali manj zagotovilo za neuspeh. Toda ne vedno. In kako lahko sploh govorim o podobnosti dveh izdaj, ki ležita trinajst let narazen, če imam pred seboj le omenjeni studijski album? Ravno v tem je dodaten čar glasbe Ebonylake. Čeprav novi album postreže z desetimi pesmimi in skupno dolžino preko ene ure, je novega materiala na In Swathes Of Brooding Light le za dobrih triintrideset minut, šest pesmi torej, medtem ko gre pri drugi polovici albuma dejansko za že omenjene demo posnetke As Ghosts We Dance In Thrashing Seas. In kje je tukaj čar? Čar je v že omenjeni podobnosti pesmi na kompozicijski, izvedbeni, idejni, tematski … in še kateri ravni. Brez pomoči knjižice ali dobrega poznavanja zgodovine skupine, poslušalec le stežka opazi prehod iz novih na stare komade.
In kakšna je torej glasba, ki jo Ebonylake ustvarjajo že trinajst let? Če rečem, da Ebonylake igrajo avantgardni black metal z gotičnim pridihom, bo marsikdo takoj pomislil na nekoliko drugačne Cradle Of Filth. Primerjava je sicer na mestu, toda Ebonylake so še marsikaj več. Ebonylake so poleg tega še death in doom metal, so atmosferičen metal in so klasika. Vse to so Ebonylake, menjavanja iz enega žanra v drugega pa poteka hitro kot šibanje dvojnega pedala na bobnih. Tako močno kot je prisotno poigravanje z žanri, menjavanje stilov igranja, tako močna je tudi vseprisotna enoznačna atmosfera. Medtem ko Ebonylake uspe svojim komadom na instrumentalni ravni podariti shizofren obraz, celoten album povezuje karakterno neomajna atmosfera, ki poslušalcu dodatno otežuje razumevanje albuma.
Album In Swathes Of Brooding Light je torej vse kaj drugega kot na prvo žogo, čeprav pozornemu poslušalcu kmalu ne uide marsikateri cathy riff. Za razumevanje glasbe, ki jo iz vrstice v vrstico poskušam opisati, dejansko pa se od samega opisa zmeraj bolj oddaljujem, bo zadoščala že podrobnejša analiza uvodne pesmi. And From The Seas The Sickening Things se prične z nečloveškim šusom. Toda le bobni in kitare delujejo harmonično, se očitno premikajo v isti smeri, medtem ko različni efekti na klaviaturah sledijo povsem drugemu ritmu in ustvarjajo vzdušje uglaševanja simfoničnega orkestra. Ko se simfonični orkester uglasi, najde skupen tempo in ritem, hitrost glasbe drastično upade, sledi kratek prehod, osnovan na orkestralnih glasbilih, ki služi kot uvod v ponovno divjanje. Po ponovitvi sedaj nekoliko bolj složnega šusa kitare utihnejo, bobni in klaviature pa ponovno iščejo skupen ritem. Sledi končen šus, ki ga spremljajo različni vokali, nakar se divjanje dokončno zaključi in se komad konča s povsem romantičnimi melodijami klavirja in violine.
Logično, da ostali komadi na albumu nimajo iste strukture, saj bi drugače album takoj postal dolgočasen, je pa uvodna pesem glede kaotičnosti, kakršno sem do sedaj slišal samo še na Supervillain Outcast norveške zasedbe Dodheimsgard, reprezentativna za celoten album. Le občutek spremljanja orkestralnih vaj na določenih mestih zamenja občutek spremljanja cirkuške predstave, kakor so to pred leti že predstavili Tulus na albumu Mysterion.