RECENZIJE

22. 3. 2012
Sear Bliss - Eternal Recurrence
Candlelight Records, 2012

Z izdajo danes predzadnjega studijskega albuma The Arcane Odyssey so me Sear Bliss naučili, da moram pri percepciji njihovih najnovejših studijskih stvaritev povsem izklopiti vsa pričakovanja. Na ta način se uspešno izognem začetnemu razočaranju zaradi neizpolnjenja (takšnih ali drugačnih) pričakovanj in se lahko že od prvega poslušanja dalje sproščeno osredotočim na glasbo. Poleg tega me je novica o izdaji najnovejšega studijskega izdelka z naslovom Eternal Recurrence povsem presenetila, čeprav tega in v prvi vrstici omenjeni The Arcane Odyssey ločuje kar pet let. Pet let je dolga doba, zato ne preseneča, da so se Sear Bliss spremenili oziroma umaknili od veselih, razigranih in močno na trobenti osnovanih melodij ter se ponovno približali svojim koreninam. V mislih imam predvsem drugi album (The Haunting), ki se je gibal med počasnim in srednjim tempom z občasnimi šusi, kar je ustvarilo močno atmosfero, ki te ni nujno prisilila k headbanganju, temveč k razmišljanju, transcendenci.
Toda vse opisano se z uvodnim komadom The Eternal Quest še ne razkrije, temveč ostane le nakazano, sprva celo popolnoma skrito in v slogu celotnega albuma, ki je vse kaj drugega kot na prvo žogo oziroma tipično blackmetalski. Sear Bliss s prvo polovico komada na Eternal Recurrence le na kratko »navržejo« glasbene prvine, ki naj bi predstavljale njegovo bistvo (jazzovsko zadušena trobenta, v ospredje potisnjen bas, »improvizirano« bobnanje, zborovsko petje, vesoljska atmosfera ter pinkfloydovske kitare), nakar se komad v drugi polovici prelevi v tipičen srednjedobni Sear Bliss komad.
Z drugim komadom Ballad Of The Shipwrecked pa album pokaže svoj pravi obraz. Ujemajoče z naslovom se prične s šumenjem morja, po kratkih petih sekundah se pridružita akustični kitari, po petnajstih sekundah bobni, po pol minute efekt, ki spominja na tistega iz Comfortably Numb (Pink Floyd), po dobri minuti pa še vokali: black metal vokal Andrása Nagyja, prepleten z zborovskim petjem. Komad se razvija v počasnem ritmu, kljub dvojnemu basu na bobnih nikoli ne preseže srednjega tempa in se vedno znova vrača k začetnemu riffu. Sledi Great Cosmis Disorder, ki se ponovno prične ... vesoljsko. Kot soundtrack znanstveno-fantastičnega filma, ki ga kmalu prekine pinkfloydovski efekt, ustvarjen s klaviaturami. Komad se nato razvije podobno kot prejšnji, le da je tukaj uporaba trobil bolj prisotna, s čimer se Sear Bliss izognejo ponavljanju. A Lost Cause, četrti od sedmih komadov in s tem središče albuma, se prične z resnično dobrim in najbolj catchy riffom na albumu. Poleg udarnega riffa ga odlikuje tudi izredno posrečena kombinacija spevnega zborovskega petja in totalnega black metal šusa. Komad se zaključi s ponovitvijo uvodne minute. Eternal Recurrence se nadaljuje v black metal slogu, The New Era Of Darkness se ponovno prične z zanimivim riffom, toda drugače kot pri ostalih pesmih je eksperimentaranja tukaj malo, najbolj blackmetalsko obarvan komad na albumu pa se zaključi s počasno melodijo akustične kitare. Ker There Is No Shadow Without Light ne odstopa kaj dosti od opisanega, se lahko že kar posvetim zadnjemu komadu Entering The Seventh Gate. Medtem ko se tudi ta komad na instrumentalni ravni ne razlikuje kaj dosti od ostalih, pa na vokalni ravni predstavlja vrhunec eksperimentiranja. Uporabljeni so različni glasovi, ki odmevajo nekje v ozadju, petje pa predstavljajo bolani vokali v slogu sodobnih Morgul, pomešani s clean vokalom in nekoliko drugačnim zborovskim petjem. In kako bi lahko bilo drugače, The Seventh Gate oziroma Eternal Recurrence se zaključi tako kot se je začel, krog je sklenjen, poslušalec pa odpihnjen daleč vstran.
Se na tem mestu potem sploh še splača omenjati edino pomanjkljivost albuma, kratko minutažo? Dobrih šestintrideset minut namreč mine kot bi mignil. Toda kratka minutaža hkrati zna biti prednost, saj lahko album hitro zavrtiš še enkrat.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
29. 3. 2024
Khold - Du dømmes til død
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana