Marduk je band, ki ne potrebuje posebne predstavitve. Vsaj za tiste ne, ki so se že na takšen ali drugačen način spopadli z black metalom. Je band, ki si je dolga leta z enim od najbolj markantnih pevcev black metal scene utiral pot na njen sam vrh. Ko so tja prispeli, tega niso imeli namena zapustiti niti po »odhodu« vokalista Legiona, ki je v zadnjih letih z Marduk v studiu svoje delo opravil odlično, medtem ko je na odru postal sam svoja senca. Leta 2004 ga je zato (povsem uspešno) nadomestil Mortuus, s katerim so Marduk do danes posneli že tri studijske albume: Rom 5:12, Wormwood ter Serpent Sermon. Slednji je hkrati zadnji album iz hiše Marduk, o katerem bo tokrat prelitega nekaj črnila.
Za dvanajsti studijski album Serpent Sermon so si Marduk ponovno vzeli nekaj več časa, med tem in njegovim predhodnikom so minila kar tri leta. V tem času so Marduk sicer izdali EP z naslovom Iron Dawn ter v omejeni nakladi single Souls For Belial z istoimensko pesmijo, ki se na Serpent Sermon nahaja pod zaporedno številko tri. Kdor je torej imel srečo, da je postal lastnik omenjenega singla, temu se je že svitalo, kaj ga čaka na prihajajočem oziroma (iz današnjega vidika gledano) aktualnem studijskem albumu. Na hitrosti oziroma blast beatih temelječ black metal s številnimi menjavami ritma in tempa, ki pa se na koncu zmeraj ponovno znajde v divjih in nekontroliranih vodah. Skratka, nič posebnega za Marduk, nič novega, odkar se je bandu pridružil Mortuus. Druga ponovitev tega, kar smo lahko slišali že na Rom 5:12 – hitro, brutalno, občasno zanimivo, vendar na koncu preveč monotono, da bi človek dejansko ločil posamezne komade med seboj. Ta slika se ponavlja od prvega Serpent Sermon, preko Souls For Belial, M.A.M.M.O.N., ki ga Marduk uvodoma popestrijo s cerkvenimi zvonovi, ter devetega ultra hitrega Gospel Of The Worm.
Toda k sreči se na albumu nahajata še dve skladbi, zaključna World Of Blades ter bonus Coram Satanae. Ta dva komada, ki po dolžini predstavljata skorajda tretjino celotnega albuma, sta na Serpent Sermon tako eksotična kot Storm (Of The Destroyer) na singlu K.I.N.G. (Satyricon). Sicer bo marsikateri poznavalec viž iz hiše Marduk hitro ugotovil, da so se ti podobnih prijemov kot na World Of Blades že poslužili (vendar minimalističen komad v srednjem tempu vseeno zažiga in je »Heavy as shit!«), kar pa za Coram Satanae nikakor ni možno trditi. Marduk ponovno s cerkvenimi zvonovi oznanijo, da sedaj poslušalca čaka nekaj svežega. Nikoli si ne bi mislil, toda Marduk so si (vsaj deloma) resnično drznili prebiti okvirje black metala in si privoščili nekaj kapljic poganskega vina. Uvodni riff v kombinaciji s cerkvenimi zvonovi ponovijo še enkrat za konec, vmes pa naredijo ponovno nekaj, česar od njih ne bi pričakoval. V poganski okvir vgradijo na enem riffu temelječo repetitivno melodijo, ki jo vlečejo nekaj minut, a nikoli razvlečejo. Poljski one-man-pagan čudež Graveland, pomešan z nemškimi kralji repetitivnega black metala Endstille. Prekrasno!