RECENZIJE

13. 7. 2012
Nile - At The Gate Of Sethu
Nuclear Blast, 2012

Vsaka medalja ima dve plati. Tako lahko opišemo tudi novi album, s katerim se Nile vračajo po treh letih. Ta bo namreč vse njihove vroče privržence razveselil s še eno mešanico brutalnega in tehničnega death metala z edinstvenimi egipčanskimi melodijami. Druga plat medalje pa pravi, da aktualni studijski album iz hiše Nile ni nič drugega kot to – zgolj še ena različica tega, kar so najbolje predstavili na Annihilation Of The Wicked in morda še na In Their Darkened Shrines. Kdor je (podobno kot jaz) pred leti ob poslušanju omenjene kombinacije obnemel, saj mu je predstavljala povsem poseben pristop do glasbe ter unikatno mešanico brez primere, ta po sedmih letih od izida Annihilation Of The Wicked in številnih poslušanjih dotičnega albuma ter drugih klasik, kot so Unas, Slayer Of The Gods, Execration Text ali Black Seeds Of Vengeance, ki so bile vse izdane na kompilaciji Legacy Of The Catacombs, ob At The Gate Of Sethu le še skomigne z rameni: »Aha, ja, ni slabo.«
At The Gate Of Sethu je torej kakovosten primerek brutalnega in tehničnega death metala, katerega glavna napaka v mojih ušesih je preslaba zapomljivost posameznih komadov. Albumu enostavno manjka kakšen hit kova zgoraj naštetih, od katerih pa se vendarle dovolj oddaljuje, da je možno govoriti o nečem novem, drugačnem in (čeprav ta pridevnik zadnje čase že skorajda prepogosto uporabljam, ga bom »zlorabil« še enkrat) svežem. Besede kritike na tem mestu morda zvenijo zelo ostre, marsikdo bo celo (upravičeno) trdil, da z At The Gate Of Sethu sploh nič ni narobe. Govorim predvsem o ljubiteljih death metala, ki se tega nikoli ne morejo nasititi. Tako kot se sladkosned nikoli ne naveliča svoje najljubše vrste sladoleda ali čokolade, medtem ko sladokusec uživa le v izbranih rečeh, brez prekomernega nažiranja.
At The Gate Of Sethu torej ima kompleksnost in tehničnost, medtem ko mu primanjkuje zapomljivosti ustvarjene na podlagi dobrega starega kitarskega riffanja. Tako se na trenutke zdi, da poskušajo Karl Sanders & Co. to nadoknaditi z uporabo egipčanskih melodij in vzdušja. A tudi te tokrat ne pridejo najbolje do izraza, saj delujejo vsiljeno (zakaj sta poleg vseh ostalih introv potrebna še instrumentalna intermezza Slaves of Xul in Ethno-Musicological Cannibalisms?), kot da so vstavljene na napačnem mestu, nekatere pa zvenijo celo preveč znano in obrabljeno, npr. orkestralni vložek v drugi polovici komada When My Wrath Is Done.
In če sem uvodoma pričel s pozitivnimi lastnostmi albuma, naj z njimi tudi zaključim, in sicer z osebnimi favoriti: The Fiends Who Come To Steal The Magick Of The Deceased (refren: »I will erase you, I will erase you«), The Inevitable Degradation Of Flesh (brutalno hiter začetek, zanimiv riff, soliden zaključek) in vrhunec Supreme Humanism Of Megalomania (zanimiv repetitivni uvodni riff, brutalno nažiganje, brez odvečnega balasta).

SORODNE VSEBINE:
13. 10. 2011Anthrax - Worship Music / Recenzije
21. 12. 2001Nile / Novice
24. 10. 2013Lost Society - Fast Loud Death / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
12. 8. 2020
Carach Angren - Franckensteina Strataemontanus
Recenzija
10. 8. 2020
Cadaver - D.G.A.F. (EP)
Recenzija
7. 8. 2020
Iz ropotarnice: Demon - Breakout
Recenzija
5. 8. 2020
Iritator - Drek!
Recenzija
3. 8. 2020
Taake / Deathcult - Jaertegn (split)
Recenzija
31. 7. 2020
Snøgg - Ritual of the Sun
Recenzija
29. 7. 2020
Children Of Bodom - Hexed
Recenzija
27. 7. 2020
Chaos Over Cosmos - The Ultimate Multiverse
KONCERTI & FESTIVALI
19. 8. 2020
Trnovfest: Tomcat
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
22. 8. 2020
Omega Sun, SickBreed
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
22. 8. 2020
Big Bad Wolf, Britof
TrainStation SubArt, Kranj
28. 8. 2020
ODPOVEDANO! Breka Fest XIII
Srednja Bistrica, Črenšovci, Prekmurje
28. 8. 2020
Trnovfest: Armaroth, Carnifliate
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
28. 8. 2020
Trnovfest: Ensanguinate, Sakrabolt
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana