Keep of Kalessin ne igrajo več black metala. Toliko v vednost za vse, ki prisegate samo na tega in nič drugega, saj vam zdaj ni več treba brati dalje. A večina nas je to vedela že pri petem studijskem albumu Reptilian, ki vsebuje evrovizijsko pesem The Dragontower, medtem ko aktualna studijska izdaja, šesti celovečerec Epistemology, vse skupaj le še potrjuje. Evrovizija je bila očitno usodni korak za Norvežane, ki se po največjem komercialnem uspehu ne želijo več vrniti nazaj v divje, hitre in razburkane black metal vode.

In kaj je sicer novega v hiši Keep of Kalessin? Epistemology ponuja več clean kitar, dosti več clean/zborovskega petja, več enostavnega bobnanja, več kitarskih solaž, več orientalskih melodij in več enostavne glasbe. Tega je toliko več, da zna biti za marsikoga že preveč. Monotoni komadi so dolgi po osem in celo deset minut in na trenutke delujejo razvlečeno, manjka pa jim ščepec pravega vzdušja, ki bi album naredilo posebnega. Namesto tega je album prežet s heavymetalsko melodiko, ki se preveč ponavlja.

Pa saj vseeno, če ni black metal, pomembno je, da je album sicer zanimiv? Žal se tudi tukaj zatakne. Album ne ponuja nič novega, česar KoK ne bi posneli že prej (od Armade dalje). Komadi so dejansko tako zelo generični, da po n-tih poslušanjih v ušesu ostane samo refren od Introspection. Pa še to po vsej verjetnosti samo zaradi tega, ker je komad predhodno izšel na istoimenskem EP-ju in je zaradi tega poslušalčevemu ušesu že poznan. Vprašanje je, če bo aktualni album uspel doseči prodajne številke predhodnike, saj bi bilo morda bolje, če bi se band držal načela »manj je več« in se ne bi na silo trudil ustvariti epskega izdelka.

Iz tega zornega kota zaključna bonus komada Anima Mundi (z Attilo Csiharjem od Mayhem na vokalih) in Novae Ruptis izpadeta kot totalno nasprotje predhodnim pesmim, saj s svojo kračino in direktnostjo odlično spominjata na stare čase bandove diskrografije. Se je band torej preveč trudil zadovoljiti vse okuse?