Destruction. Band, poznan vsakemu pravemu metal fanatiku. Thrash metal legende, ki so zvrst v Evropi malodane lastnoročno ustvarile in band, ki po sedemindvajsetih letih še vedno enako (če ne celo bolj) energično in brezkompromisno dostavlja prvinski nemški thrash metal v ušesa kovinske populacije. Prvi podpisani »velike trojice tevtonskega thrash metala«, mnogokrat nepravično najbolj prezrti, a v samem undergroundu zato toliko bolj cenjeni. Za info, založba SPV je 1984 podpisala z Destruction, ki so jih heavy metal puristi definirali kot punk band, drugi kot speed metal band. Termin »thrash« takrat še ni obstajal, pojavil se je okoli leta 1985, 1986, a tako nedefinirano, da so največje metal revije med/v thrash pogosto uvrščali Helloween, Rage in podobne nemške bande. Šele ko so vodilni pri založbi (M Schütz itd.) uvideli, da se »ta nenadzorovani hrup« obnese, so podpisali s Sodom (ki so jih označili kot »tako slab band, da z vami enostavno moramo podpisat pogodbo«) in kasneje še s Tormentor (Kreator). Destruction so bili prvi, najbolj inovativni in najbolj identitetno razviti, še vedno pa enako edinstveno delujejo v letu 2010. Drugi zgodovinski poduk: ne pozabite, velik Destruction fan je Jason Newsted, na zgodnjih koncertih z Metallico je imel vedno oblečeno Destruction majico, zaradi Destruction so začeli igrati Deicide in še mnogo floridskih bandov, pol skandinavskih death in kasneje black metal bandov (kitarist Silenoz iz Dimmu Borgir je eden večjih fanov sploh in eden redkih lastnikov (100) prvega demo posnetka, Bestial Invasion Of Hell), da o vplivu na samo thrash metal skupnost sploh ne govorimo. O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti sem se pogovarjal s človekom, ki je že mnogo let nazaj prerasel v underground kult. Človek, ki Destruction uteleša in definira, legendarni basist/vokalist Marcel Schirmer, ki pa noče, da ga kdorkoli pokliče po pravem imenu. 27 let ga že prav vsi poznajo po vzdevku. Schmier.
TILEN: Pozdravljen Schmier, kako si, kaj počneš trenutno?
SCHMIER: Pozdrav, naporno, trenutno urejam nekaj podrobnosti za izid naše nove plošče, skoraj bi te pozabil poklicati, oprosti, ker zamujam 10 min, veš, res veliko imam za postoriti…
TILEN: Ni problema, razumem, da imaš veliko dela. Upam, da me dobro slišiš, ker imam precej slab signal. Sicer pa, že kar dolgo nisva govorila, mislim, da skoraj 2 leti, lepo te je zopet slišati … greva kar k prvemu vprašanju?
SCHMIER: Seveda.
TILEN: Se spomniš prvega Destruction koncerta?
SCHMIER: Kako se ga ne bi, v bistvu se ga spomnim prav dobro. Bil je december 1984. Igrali smo s Sodom, Kreator, ki so se takrat imenovali Tormentor, Iron Angel etc., bili smo headlinerji, ker smo pred tem izdali že nekaj demo posnetkov in bili edini podpisani band. Vseskozi sem izpuščal trzalico, ker sem bil tako živčen, prostor je bil majhen, 150 ljudi, ampak nabito do konca in energično kot le kaj. Ljudje so padali po tleh, na odru je vladala anarhija… Bili smo mladi…
TILEN: Metalec si več kot 30 let. Kako so današnji časi primerljivi s časi, ko ste začenjali (seveda brez MySpace-a itd.), meniš, da je zdaj boljše?
SCHMIER: Hm … zdaj imamo veliko več možnosti za promocijo in kontakt z fani. Včasih sem moral odgovarjati na pisma, ki so jih fani čakali več dni ali tednov, zdaj pa se prijavim na Destruction forum in se pogovarjam z njimi. To je izredno pomembno, sam hočem biti prisoten pri koreninah stvari, zato redno pregledujem portale in poizkušam videti, kaj fani pravzaprav hočejo oziroma pričakujejo od nas … V osemdesetih je bilo veliko, veliko težje, metal je bil nov, ekstremnim zvrstem, kot je recimo thrash metal, pa so se na začetku vsi posmehovali. Morali smo se boriti, boriti in še enkrat boriti za našo glasbo in dejstvo, da nismo muha enodnevnica, da delamo nekaj inovativnega, novega, nekaj, kar bo spremenilo svet. In res ga je, v kombinaciji z nekaterimi ameriškimi bandi smo trije, štirje nemški bandi, ki smo obstajali že 1983, 1984 (Destruction, Sodom, Tormentor itd.) ustvarili zvrst, ki je zaznamovala mnogo ljudi in celo novo generacijo metal glasbenikov. Torej, menim, da je zdaj boljše, osemdeseta pa so preveč poveličevana. Bilo je zakon, bilo je lepo, ker je bilo vse novo, ampak bilo je veliko težje, za vse smo porabili veliko, veliko časa.
TILEN: Imaš službo, ali živiš od metala?
SCHMIER: Metal je moja služba. Živim izključno od glasbe, v bistvu sem menedžer banda, skrbim za uradno spletno stran, MySpace. Vse to mi poleg ustvarjanja glasbe, pisanja besedil in turnej vzame veliko časa. Nimam otrok, nimam žene, Destruction je moja družina in vse kar imam vlagam v band, fizično, psihično in finančno.
TILEN: Se ti zdi vse skupaj neverjetno, torej to, da lahko (spet) živiš od metala?
SCHMIER: Mislim, da imam dar, ki je prinašati metal ljudem. Počaščen sem, da lahko živim od tega, ni bilo vedno tako, vmes so me vrgli iz banda in to obdobje ni bilo lahko. A vse je za nekaj dobro, to me je naredilo močnejšega, takrat (1990-1999) sem videl, kdo so moji pravi prijatelji, komu lahko zaupam, na koga se lahko zanesem.
TILEN: Omenjaš čas, ko nisi bil v skupini (1990-1999). Kaj si torej počel skozi devetdeseta, vem, da si imel restavracijo, aktiven si bil s Headhunter…
SCHMIER: Tako je, imel sem restavracijo, ki sem ji posvečal 24 ur na dan, kar je bilo res naporno. Prodal sem jo 2001, ko sem videl, da mi Destruction jemljejo preveč časa. S Headhuner smo izdali tri albume v petih letih, poleg tega pa sem imel v lokalnem klubu redne Metal Nighte, kjer sem bil DJ in tudi to mi je vzelo veliko časa.
TILEN: Kot že omenjeno, znan si po tem, da si še vedno die-hard metal fan, greš na mnogo festivalov, tudi tja, kjer ne igrate, hodiš na koncerte itd. Katero ploščo si kupil nazadnje, kateri od novejših bandov ima potencial, da se obdrži?
SCHMIER: Hm, težko vprašanje, ne spomnim se, katero sem kupil, verjetno kaj iz I-Tunes. Nove glasbe večinoma ne poslušam. Nima identitete, vse zveni isto. Rad imam, če ima band vokal, riffe, zgradbe, po katerem si ga/jih zapomniš. V osemdesetih je bilo to pravilo, poglej bande kot so recimo Raven, Iron Maiden, Rage, Queensryche, Riot, Tank, Vicious Rumors (ki so eden izmed mojih najljubših bandov), vsi »vodilni« thrash bandi itd. Vsi so imeli svoje zaščitne znake, predvsem vokalno, danes pa vsi pevci, tudi pri bolj znanih bandih, zvenijo isto. To najeda in zato novega sranja ne prenesem. Od novejših bandov so mi všeč angleški Evile, kitarist Drake nam je lani pomagal pri nekaj live nastopih, ko si je Mike poškodoval prst, res so odlični in menim, da lahko doprinesejo marsikaj, le malo še morajo razviti lastno identiteto.
TILEN: Ob reunionu ste podpisali z Nuclear Blast, kjer ste izdali tri odlične albume (All Hell Breaks Loose, The Antichrist in Metal Discharge) ter DVD Live Discharge. Nato ste odšli k AFM Records. Zakaj?
SCHMIER: Pri Nuclear Blast je bilo odlično, ampak naš tedanji menedžment nam je predlagal, da naj raje odidemo k AFM in postanemo glavni band, ki je prioriteta založbe, kot pa da smo majhna riba v velikem ribniku, ki je Nuclear Blast. Sicer se ne morem pritoževati, lepo so skrbeli za nas, a manj, kot bi si želel, ker pač nimajo pravih financ za promocijo. Ime Destruction ima potencial že zaradi statusa in vpliva in le-tega je treba bolj izkoristiti. Zdaj smo se vrnili k Nuclear Blast, Marcus (Staiger, lastnik založbe, op.av.) je velik fan Destruction in moj dober prijatelj, nova plošča izide februarja in ne dvomim, da bo deležna prave promocije.
TILEN: Nuclear Blast je v zadnjih letih postal »Meka« za thrash bande. Podpisane imajo vse »dobre stare«: Forbidden, Exodus, Death Angel, OverKill, Testament, vas…
SCHMIER: He, he, prav imaš … Nuclear Blast izdaja veliko komercialnega sranja, ki ga morajo, da založba in manjši bandi na njej lahko živijo. Polovico kar zaslužijo z Nightwish vlagajo v manjše bande, vsi na založbi so veliki thrash in death metal fani, cel kolektiv deluje odlično, vsi so metalci in zato vedno vse »štima«. Verjemi, vsi na založbi so pravi metalci in kljub temu, da morajo promovirati veliko sranja, nikoli ne pozabljajo na »svoje« bande.
TILEN: Odlično, o tem sem imel malce drugačno predstavo, toliko bolje, če je res, kar praviš.
SCHMIER: He, he, verjemi, da je res.
TILEN: Letos ste izdali svoj drugi DVD, A Savage Symphony: the Histoy of Annihilation, ki vključuje tudi dokumentarec o zgodovini banda itd. Čigava ideja je bil DVD, si zadovoljen z njim, kako gre prodaja? 
SCHMIER: Ideja je bila moja, nikoli nismo zares zgodovinsko predstavili banda in band, kot je naš, s tako dolgo zgodovino in mnogimi pripetljaji, si to zasluži. Poiskal sem stare člane, jih prosil, če bi sodelovali (seveda so bili vsi za) in tako se je vse skupaj začelo razvijati 3, 4 leta nazaj. Vmes smo odigrali tudi wackenski koncert ob obletnici, s tremi bobnarji na odru, tudi Mad Butcher nas je prišel pogledati. Bilo je odlično, le termin je bil malce slab, igrali smo sredi dneva oziroma proti večeru.
TILEN: Zakaj niste igrali ponoči?
SCHMIER: Ponoči smo igrali 2004, podnevi pa 1999, 2002 in 2007. Tudi s Headhunter smo 2008 igrali podnevi. Kaj moreš, tako potekajo stvari na festivalih, sprejmeš ponujen termin, ali ne igraš, he, he …
TILEN: Prodaja?
SCHMIER: Oprosti, pozabil sem. Hja, prodaja gre baje kar v redu, ampak, saj veš, pri DVD-jih je treba počakati leto ali dve, da vidiš, ali se je res obnesel. Odzivi so sicer odlični.
TILEN: Leta 2007 so tudi Sodom posneli svoj jubilejni koncert ob obletnici, prav tako z bivšimi člani na odru, ter ga izdali kot DVD. Njihov dokumentarni DVD, Lords of Depravity, je prav tako produciralo isto podjetje, Roax films. Naključje?
SCHMIER: V bistvu ja. Sam ne spremljam, kaj delajo drugi, vsaj do potankosti ne. Sam sem idejo o DVD-ju iz Wackna imel že pred leti, tudi naš nastop 2002 smo že izdali na prejšnjem DVD-ju, Live Discharge. Odločitev je bila lahka, Wacken je največji in najboljši festival na svetu.
TILEN: Torej praviš, da je Wacken tvoj najljubši festival?
SCHMIER: Tako je, brez dvoma. Blizu mu pridejo le With Full Force, Summer Breeze in še nekaj, tudi vaš MetalCamp je festival na odličnem prizorišču.
TILEN: Ko sva ravno pri tem, 2004 ste igrali na prvi ediciji Metalcamp festivala. Bil je dež, gledalo vas nas je mogoče dva tisoč, 2009 pa ste imeli obupen termin, kako to? 2004 so ti tudi ukradli znameniti jopič, če se prav spomnim …
SCHMIER: Res je, nimamo sreče. A nič ne de, 2004 smo imeli odličen termin, bili smo eni izmed headlinerjev, navkljub dežju je bilo super, 2009 pa tudi ni bilo tako slabo, je pa res, da ni bilo skoraj nič ljudi. He, he, si se pa spomnil, jopič sem medtem dobil nazaj. Ukradel ga je koma pijan metalec, čigar prijatelj me je poklical čez nekaj mesecev in povedal, da prijatelj ni vedel kaj dela, da je bil pijan in da mu je zelo žal ter da se ne upa javiti, ker ga je sram. Nazaj mi ga je poslal po pošti. Sicer pa, delamo na tem, da ponovno pridemo v Slovenijo, smo v pogovorih za Metal Manio, poznaš festival?
TILEN: Seveda. Izredno dobro. Festival domače metalske skupnosti, ki pa zadnji dve leti ni bil izveden, smo pa zato imeli dva festivala, ki sta se imenovala po našem portalu, Paranoid Open Air. Nisem vedel, da bo Metal Mania dejansko spet organizirana, nekaj se govori, a niti pod razno kaj res konkretnega, presenetil si me.
SCHMIER: Kaj res? No, upam, da to ni še eden izmed nategov, ker sem zaradi podobnih pizdarij že napol brez živcev, sploh zadnji dve leti … Sicer pa; smo precej blizu, da nastop potrdimo.
TILEN: Zakon! Ko sva ravno pri Sloveniji, se spomniš vašega prvega koncerta v naši državi, ko je bila še del SFRJ, na Novem Rocku 1989?
SCHMIER: Zelo dobro. To je bil naš prvi koncert na »Vzhodu«, za železno zaveso. Koncert je bil zakon, publika v Ljubljani je bila nora, nekoga pa so pred ali po koncertu zabodli, ne spomnim se točno, bile so težave s skinheadi, če me spomin ne vara. Škoda, da vas v devetdesetih nismo mogli obiskati.
TILEN: Kaj pa 2002 v K4?
SCHMIER: Ni bilo to leta 2001?
TILEN: Ne, ne, 2002, 100%.
SCHMIER: Aaa, prav imaš, res je bilo 2002, to je bil drugi del Hell Comes to Your Town turneje, brez Sodom. Kolikor se spomnim, je bilo odlično, prav tako kot v Bosni in na Hrvaškem. Balkanske države nikoli ne razočarajo, kljub temu, da vedno igramo v relativno majhnih prostorih, metalci v vaših koncih so vedno za stvar in cenijo metal.
TILEN: Ok, nekaj zgodovine sva obdelala, čas pa je, da se lotiva novega albuma, ki izide februarja naslednje leto. Koliko časa ste porabili za pisanje, kdo je spisal večino? Imate novega bobnarja po imenu Vaaver, prihaja s Poljske. Ste komade napisali z njim ali s prejšnjim bobnarjem Marcom? Se bo Vaaver preselil v Nemčijo?
SCHMIER: Komade sva napisala z Mikeom, brez bobnarja. Marc živi v Berlinu, midva pa na jugo-vzhodu Nemčije, blizu Freiburga, med nami je skoraj 900 km razdalje. Marc je na vaje prihajal z letalom ali vlakom. Berlin je itak skoraj na Poljskem, tudi z Vaaverjem ne bo dosti drugače. Na vaje bo enkrat do dvakrat na mesec prišel z letalom, sicer pa bo normalno živel na Poljskem. Komadi so nastali relativno hitro, po lanski turneji sva z Mikeom imela točno začrtan načrt, ki se je glasil: staro na moderen način, hitro, brutalno, Destruction. Mislim, da nama je uspelo, presodili boste sami.
TILEN: Ne dvomim, da bo album mojstrovina, kot vsi do zdaj. Marca vas čaka dokaj obsežna turneja z OverKill, potem pa bo leto še napornejše, najbolj naporno v zadnjih desetih letih. Aprila sledi Južna Amerika, potem greste v Severno Ameriko, nato sledijo poletni festivali, jeseni pa vas čakajo Avstralija, Indonezija, Japonska …
SCHMIER: Tako je, leto bo naporno, a vsega se že zelo veselim. Ne morem sedeti doma, to je res največja muka, moram stati na odru in igrati, samo za to živim, brez tega enostavno ne morem. Januarja nimamo niti enega koncerta, zelo težko bom preživel mesec, na turneji bi bil vsak dan, če bi bilo možno. Veselimo se, da gremo končno v Avstralijo, nekajkrat smo že poizkušali, veliko fanov imamo tam. Vedno je šlo nekaj narobe, zdaj pa kaže, da nam bo končno uspelo. Prav tako še nismo bili na Kitajskem. Problem manj razvitih ali zelo oddaljenih držav je ta, da organizatorji enostavno nimajo denarja, da bi nakazali prvi del plačila predčasno, kot je to v navadi, da bi rezervirali in plačali letalske karte itd. Ampak počasi se stanje izboljšuje.
TILEN: Oktobra letos bi mogli igrati na turneji z Vendetto, kaj se je zgodilo?
SCHMIER: Nesposobni turnejski agent, s tremi besedami. Tip ni vedel kaj dela, nekaj se je dogovarjal, a še sam ni točno vedel kaj. Vse je padlo v vodo. Res nam je bilo žal, ker se je obetal res pravi masaker, to bi bila prva prava turneja Vaaverjem.
TILEN: Kako bi primerjal evropske metalce z ostalimi deli sveta?
SCHMIER: Metalci so enaki kot državna identiteta ali kot nogometni fanatiki. Južneje greš, bolj divje je. Južna Amerika je zgodba zase, tudi Srednja Amerika je nora, Mehika itd., tam res živijo za metal. Če res realno pogledam, ni opazne razlike, ko je koncert thrash banda in je dvorana zapolnjena, čeprav, kot pravim, na jugu je bolj noro (in glasneje), pa tudi fani so manj razvajeni in zato toliko bolj čustveni.
TILEN: Danes je odjeknila novica, da se Judas Priest v letu 2011 poslavljajo od odrov …
SCHMIER: Ja, pet minut preden sem te poklical sem prebral novico na našem forumu, neverjetno. Moj najljubši band, Unleashed In Rhe East je bila ena izmed mojih prvih pravih metal plošč in še zdaj je to najboljša live metal plošča vseh časov. Ne morem verjeti, da se to dogaja, ampak očitno za vsakega pride čas, ko se mora sprijazniti z tem, da telo dohiteva čas in enostavno prekiniti. Priest bodo prekinili na vrhnucu. No, naslednje leto jih zagotovo grem pogledati vsaj nekajkrat, na Sweden Rocku igramo skupaj, v Wacknu bom zagotovo, kot vsako leto itd. … Vsaj Lemmy nam je še ostal, he, he.
TILEN: Torej še ne nameravaš kaj hitro prenehati z aktivnim delovanjem?
SCHMIER: Ne, o tem sploh ne razmišljam, niti pod razno. Metal je moje življenje, igranje v živo pa to, kar daje vsemu smisel. Dokler mi bo telo služilo, bom stal na odru, čupal in se drl v mikrofon, bodi brez skrbi, he, he.
TILEN: Kaj obžaluješ?
SCHMIER: Prav ničesar. Vse kar se zgodi, se zgodi z razlogom. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega, oblikuje te v odpornejšo osebo. Spoznaš, na koga se lahko obrneš v težkih časih, kdo te ne bo izdal, kdo je tisti, ki mu lahko zaupaš življenje. V devetdesetih mi je bilo res težko, ampak vse težave smo rešili in se vrnili močnejši kot kadarkoli prej. Z Mikeom se odlično razumeva, sva na isti liniji, pravzaprav je zdaj stanje boljše kot pred 25, 28 leti, sva bolj razumna in najpomembneje: še vedno sva vsaj toliko, če ne celo bolj metalca, kot takrat. 
TILEN: Najboljši koncert, ki si ga odigral?
SCHMIER: Sao Paolo 2007. Mi lahko verjameš, da je publika, bilo jih je okrog 3000, skozi ves koncert pela čisto vsa besedila do besede natančno dvakrat glasneje od mene? Kaj takega se nam še ni pripetilo, to je dejansko neverjetno, sploh za thrash koncert, take stvari se dogajajo samo Iron Maiden. Koncerta ne bom pozabil do konca življenja. Bilo je res nepozabno.
TILEN: Marca vas pridemo pogledati v Avstrijo (Wörgl), pripravljate kaj posebnega za KillFest turnejo z OverKill in Heathen?
SCHMIER: Ta turneja bo nekaj posebnega, naša prva z OverKill po vseh teh letih. Z Blitzem sva se zadnjih 10 let pogovarjala o tem in končno se bo zgodilo. Veliko bo klasik, veliko bo thrasha, igramo 1 uro, vsaj 10 ali 11 komadov bomo poizkušali stisniti v set, tega paketa vsak pravi thrash metal fan zagotovo ne bo izpustil. Ko boste pred dvorano, me pokliči, da spijemo pivo ali dve na moj račun, pot iz Slovenije bo dolga in draga, zaslužili si boste.
TILEN: Desetega marca te bom držal za besedo, brez skrbi. To bi bilo z moje strani vse, debelo uro sva se pogovarjala, zadnje besede pripadajo tebi: finalne misli, sporočilo slovenskim fanom in našim zvestim bralcem?
SCHMIER: Hm, čas res hitro teče. Kaj naj rečem, slovenski metalci, ne mislitie, da smo vas pozabili, hočemo se vrniti, če pokažete interes, bomo prihajali še bolj pogosto, čas bi bil, da končno odigramo headlinerski koncert v Sloveniji. Destruction se bomo definitivno vrnili in razbili vse kar je možno. Podpirajte metal, Thrash Till' Death in cheers!
