Tokrat si bom prihranil dolg uvod o tem, kdo je intervjuvanec, zakaj je ali ni pomemben. Predstavil se je Vicotnik, glavna gonilna in idejna sila za imenom Dødheimsgard.
DEJAN: Najprej ti moram postaviti vprašanje, ki sem ga pred nekaj minutami prejel od obiskovalca tukaj pred dvorano. In sicer: Je Aldrahn zdaj stalni član zasedbe ali bo sodeloval z Dødheimsgard samo na tej turneji?
VICOTNIK: Počakaj in boš videl.
DEJAN: Sprašujem zato, ker naj bi bil v pripravi nov album in me zanima, če bo on prevzel vokale.
VICOTNIK: Mislim, da boš dobil vse odgovore, ko bo album izdan.
(odgovor je bil sicer vse kaj drugega kot zadovoljiv, a neverbalno sem imel občutek, da je Vicotnik pritrdilno odgovoril na vprašanje; a kot je rekel, počakajmo na album in bomo videli)
DEJAN: Dobro. Zdaj pa nekaj generičnih vprašanj. Upam, da si v redu in da je turneja uspešna.
VICOTNIK: Res je, vse poteka brez zapletov.
DEJAN: Na turnejo ste se odpravili skupaj s Troll in Hetroertzen. Je bila to vaša odločitev ali odločitev kakšne tretje osebe?
VICOTNIK: Dødheimsgard in Troll smo pred dvema letoma že nastopili skupaj na nizozemskem festivalu Aurora Infernalis, hkrati pa smo tudi promoter tega festivala. Mislim, da smo se pred dvema letoma prvič začeli resno pogovarjati o potencialni skupni turneji, tako da je ta nekaj, česar smo si vsi želeli. Sicer pa Hetroertzen takrat niso sodelovali pri snovanju ideje, sprva smo se dogovarjali z enim drugim bandom, ki pa je moral turnejo odpovedati. Iz tega razloga smo se potem začeli pogovarjati z Hetroertzen, ki predstavljajo novo generacijo black metala. In danes bodo nastopili kot headliner.
DEJAN: Ja, to mi je sporočil že Nagash, da je bila to vaša ideja, da se prvi in glavni band zamenjata. Kot sem že povedal tudi njemu, se mi zdi ideja dobra …
VICOTNIK: Pač zdelo se nam je, da bodo Hetroertzen veseli priložnosti, da igrajo kot zadnji, poleg tega pa se mi je zdelo, da bi jim nekoliko daljši nastop tudi ustrezal. Mislim, da bomo vrstni red nastopajočih še naprej spreminjali, tako da bodo tudi Troll nekajkrat nastopili kot glavni band. Sicer pa ima ta menjava tudi svoje prednosti za nas, ki z nastopom končamo zgodaj in imamo na ta način možnost, da se pomešamo med ljudi in se zabavamo.
DEJAN: Ja, sem tudi že slišal, da imate za seboj dolgo in naporno noč.
VICOTNIK: Res je, noč je bila zelo dolga in »mokra«. (hehe) Z veliko viskija in Scorpions.
DEJAN: Scorpions?
VICOTNIK: Saj veš, kako je to, ko se nekaj tipov, ki počasi postajajo starejši, ne stari, le starejši … Kako je to, ko se dobijo skupaj za mizo s pijačo in se po nekaj kozarcih pričnejo vračati v svoje otroštvo. Naše otroštvo pa so sooblikovali Kiss, Def Leppard, Scorpions itd. itd.
DEJAN: Zdaj pa razumem. Sem najprej mislil, da je to kakšna pijača …
DEJAN: Največje presenečenj turneje zaenkrat?
VICOTNIK: V bistvu ni bilo nobenih pravih presenečenj. To ni moja prva turneja, tako sem z leti že nabral kar nekaj izkušenj. Še posebej na družabnem področju, kjer sem se moral privaditi na življenje v tem posebnem okolju. Se mi pa zdi kar zanimivo, ko opazujem Hetroertzen, ki so trenutno prvič na turneji in kako so bili sprva zadržani, se držali zase in potrebovali nekaj časa, da so lahko navezali prve prave stike. Ko jih opazujem, me to hkrati spominja na mojo prvo turnejo. Torej, zaenkrat brez pravih presenečenj. Sicer nikoli ne vem, kaj naj pričakujem od občinstva, a to je bilo do zdaj zmeraj dobro. Tako tudi nastopi, včasih povezani z manjšimi tehničnimi težavami ali zamudami, a to so vse stvari, ki nekako spadajo zraven. Že lep čas sem mnenja, da se na turneji v povprečju enemu bandu zgodi ena slaba/nenačrtovana stvar na dan.
DEJAN: Tako kot glasba se je sčasoma spremenil tudi logotip banda. Gre v tem primeru za naravni razvoj ali stvar, ki jo je treba »pod nujno« narediti, ko se spremeni glasbeni stil?
VICOTNIK: Ne, sploh ne. Mislim, da gre tu za manjši nesporazum. Vendar mi je všeč, da gre za nesporazum, saj rad vidim, če niso vedno vsi odgovori na dlani. To omogoča ljudem, da uporabljajo svoje možgane, da se sami sprašujejo po razlogih in tako morebiti vzbudim nekaj kreativnosti še pri drugih. A dejansko se pa naš logotip nikoli ni spremenil v pravem pomenu besede, saj nikoli nismo prenehali uporabljati starega logotipa, kakor tudi nikoli nismo prenehali uporabljati starega imena. 
Edino, kar smo naredili, je to, da smo nekaj dodali. S tem smo v neki meri želeli povedati, da sta pri DHG oziroma Dødheimsgard v ospredju glasba ter band in ne posamezniki. Torej večina ljudi, ki so sodelovali z DHG, nikoli ni želela kazati svojega obraza v pretiranem smislu, ker vsi želimo podpreti »izdelek« in ne svojega ega. In s tem, ko smo svoj ego umaknili od izdelka, smo ustvarili nekaj raznolikega, kar je podobno živemu organizmu. Živi organizem pa je predvidljiv, kakor tudi menjava logotipa. Na nek način gre za živo okolje. Ljudem zmeraj govorim, da stvari prihajajo in odhajajo, različne misli in ideje, vse skupaj je en velik konstrukt. Hkrati pa gre tudi za to, da stvari ostanejo sveže. Konec koncev počnem to že dvajset let. Zame osebno bi bilo zelo suhoparno, če bi recimo ves čas delal samo black metal v slogu Kronet til Konge. Če bi bilo tako in bi nadaljeval po tisti poti, bi zdaj že morda izdal svoj trinajsti, štirinajsti ali petnajsti album. To pa vseeno ne pomeni, da mi album ni več všeč, želim si le ohraniti njegovo posebnost. Kronet til Konge je album, ki je zvenel, tako kot je zvenel, in zaradi tega je na nek način vsaj toliko izviren kot album 666 International, ki pa spet zveni drugače. Gre torej za naravni, organski razvoj banda. Morda bo enkrat prišlo celo do regresije, ko bo band svoj pogled obrnil nazaj k bolj elementarni glasbi. Supervillain Outcast je recimo iz določenih vidikov dosti primitivnejši album kot 666 International.
DEJAN: Novo tisočletje je drugačno kot devetdeseta prejšnjega stoletja. Takrat ste izdali tri albume v samo štirih letih in nato v skorajda petnajstih letih le enega. Kako to?
VICOTNIK: Hm … Kot prvo, ko smo v devetdesetih izdali Kronet til Konge, sem dejansko že imel pripravljen skorajda ves material za drugi album. To je pomemben vidik. Že takrat sem namreč vedel, v katero smer se bo band razvijal in sem že lahko delal na materialu za 666 International. Sicer nisem natančno vedel, kako se bo izšlo, a izdelane sem že imel teme in riffe in podobno. Kot drugo mislim, da postaja z vsakim izdanim albumom težje, da kot glasbenik ohranjaš svežino. Zato sem potreboval dlje časa, da sem lahko ponudil nekaj svežega. Poleg tega se tudi sam staram, imam otroka in službo, hodim v šolo in podobno, zato tudi terja več časa. Nočem pa, da bi za DHG oziroma Dødheimsgard opravljal stvari napol, da bi izdal album samo zato, da ga pač izdam. Vsakemu albumu želim podeliti smisel v predstavljeni kronologiji.
DEJAN: Kakšni so občutki vrnitve v Slovenijo? V Sloveniji si nastopal samo enkrat, in sicer z grškimi Naer Mataron. Bi lahko o tem povedal kaj več?
VICOTNIK: Mislim, da je bilo poletje, ko smo bili tukaj. Skorajda cel dan sem prebil tam na tistem igralu, kjer sem preživel prijeten dan sam s seboj. Sicer pa je bila kar prijetna izkušnja, saj pred tem še nikoli nisem bil v Sloveniji, niti z bandom niti kot turist. Danes pa so stvari nekoliko drugačne, dosti prijetneje se je vračati na znane kraje, sploh tokrat, ko v okviru aktualne turneje obiskujemo veliko neznanih krajev. Zato je dobrodošlo, da se človek lahko vrne na znane kraje, kjer lahko pričakuje dober sprejem in dobro povezavo med bandom in publiko.
DEJAN: V Sloveniji imamo v mesecu oktobru poseben običaj. Veliko ljudi se odpravi v gozd, kjer iščejo in nabirajo kostanje ter jih kasneje spečejo na odprtem ognju. Poznaš to tradicijo?
VICOTNIK: Ja, seveda.
DEJAN: Na Norveškem jih tudi pečete?
VICOTNIK: Ja, tudi ljudje na Norveškem jih pečejo, čeprav mislim, da je običaj bolj razširjen na Švedskem. To vem, ker sem prav tako odraščal na Švedskem. Tako da ja, ta običaj poznamo tudi v Skandinaviji. Pa tudi Britanci so čisto nori nanje.
DEJAN: Res?
VICOTNIK: Tako je. Se mi pa zdi vse skupaj izredno pozitivno, saj imajo ljudje na ta način nekaj, kar jih pelje iz domov v gozd, in so tako vsaj enkrat na teden povezani in bližje naravi.
DEJAN: Res je. K pečenim kostanjem pa je najbolje piti svež in brezalkoholni sladki jabolčnik. Si ga že kdaj pil?
VICOTNIK: Mislim, da sem nekaj podobnega že pil. Misliš jabolčni mošt?
DEJAN: Ja.
VICOTNIK: A za danes večer bom verjetno izbral nekaj alkoholnega.
DEJAN: Meniš, da Dødheimsgard s svojo glasbo vpliva na druge bande?
VICOTNIK: Težko je govoriti o stvareh, ki naj jih ne bi prejemal, temveč bi jih moral dajati. Ali res vplivamo na druge glasbenike, to morajo odločiti oni. Sicer upam, da je temu tako, in tu delam na tem, da bi bilo tako. A v primeru albumov, kot so Supervillain Outcast, 666 International in tudi Satanic Art, je bilo tudi pomembno prispevanje k razvoju žanra. S prvima dvema albumoma smo želeli izkazati spoštovanje do žanra, porekla in okolja, ki nam je dalo identiteto in smisel. Z naslednjimi albumi pa smo želeli postati sprejemljiv del žanra, mu pomagati pri razvoju in ga narediti zanimivejšega.
DEJAN: Kateri bandi so vplivali na vaš glasbeni stil? Zakaj ste se pomaknili od black metala k industrial black metalu?
VICOTNIK: Deloma sem na to vprašanje že odgovoril. Mislim pa tudi, da je veliko odvisno od ostalih glasbenih vplivov. Black metal je samo en žanr, ki vpliva name, medtem ko je 
prevzemanje idej drugih glasbenikov in žanrov postalo kot neke vrste neizbežna potreba, če želi človek odkrivati druga področja. Ker glasba so čustva, abstraktna čustva, s katerimi se lahko povežeš in dosežeš višjo raven, če poslušaš dobro in iskreno glasbo.
Da me ne boš zdaj razumel narobe … A za doseganje drugih ravni, ki se ne ujemajo s tipičnimi black ali deathmetalskimi temami, kot so smrt, temna stran življenja itd., se je treba posluževati drugačne glasbe, ki pozna boljše poti do izražanja preostalih plati človeške duše ali človeškega bitja – odvisno od tega, v kaj verjameš. Cilj je torej, da se lahko bolje izražam in več delim s svojo publiko. Konec koncev ne delimo le enega, temveč več delov naše osebnosti.
DEJAN: V Sloveniji imamo zelo veliko in vplivno avantgardno skupino, ki združuje elemente različnih glasbenih zvrsti: elektronska glasbe, industrial, martial, neoklasika. Zasedba se imenuje Laibach (nemška beseda za Ljubljano, glavno mesto Slovenije). Jih poznaš? Laibach so tekom svoje bogate diskografije sodelovali tudi z death metal ekstremneži Morbid Angel, naredili so remiks pesmi God of Emptiness in Sworn to the Black.
VICOTNIK: Ja, band poznam, okoli te izdaje pa se mi malo svita, sicer je pa nisem poslušal.
DEJAN: Si že kdaj slišal Laibach v živo?
VICOTNIK: Ne, nisem, a dejansko bi rad to enkrat storil. Veliko mojih prijateljev, s katerimi sem odraščal, so bili veliki fani tega in drugih industrial bandov iz osemdesetih in devetdesetih.
DEJAN: Torej poznaš tudi bandovo ozadje?
VICOTNIK: Nekaj malega.
DEJAN: Lepo, na to sem zelo ponosen.
DEJAN: Kako to, da si se sploh odločil, da greš na turnejo, glede na to, da si v zadnjih letih nastopal le na festivalih?
VICOTNIK: Organizacija turneje ni nikoli enostavna, zanjo potrebuješ zmeraj dosti časa, hkrati pa mora biti trenutek pravi, da imaš publiki možnost predstaviti nekaj novega. Zato smo si tudi srčno želeli, da bi bil album izdan do pričetka turneje in da bi se lahko tekom turneje osredotočili tudi nanj. A začutil sem, da je trenutek kljub vsemu pravi, s Troll sem že imel dobre izkušnje, pogoji so bili ugodni in zato smo se odločili za.
DEJAN: V preteklosti si igral pri različnih bandih. Kateri od vseh teh bandov pa je bil zate zmeraj najpomembnejši? Dødheimsgard?
VICOTNIK: Dødheimsgard in Ved Buens Ende. Glede na mojo vpletenost v oba banda med njima v bistvu ni velikih razlik, do obeh imam podoben odnos. Razlika je bila le v tem, ko sem igral pri Ved Buens Ende, da je bila glasba Dødheimsgard dokaj primitivna, medtem ko je bila glasba Ved Buens Ende zelo eksperimentalna. Ko se je torej nehala pisati zgodba Ved Buens Ende, sem tisti del glasbe izrazil skozi Dødheimsgard. Na nek način sem z Dødheimsgard torej le nadaljeval glasbeno pot, ki sem jo pričel z Ved Buens Ende. Od takrat dalje pa je bil seveda Dødheimsgard moja prva prioriteta.
DEJAN: Si že kaj razmišljal o tem, da bi igral na Metaldays, zdaj ko poznaš Slovenijo? Poznaš ta festival?
VICOTNIK: Ne.
DEJAN: Gre za festival, ki se odvija v gorskem okolju v bližine male reke. Letos so kot eden od headlinerjev na festivalu igrali Mayhem. Če te zanima, bi morda bilo fino, če še malo o tem povprašaš tu naokoli, jaz bi bil zagotovo vesel, če bi se naslednje leto vrnili.
VICOTNIK: Okej.
DEJAN: Pa lahko sploh pričakujemo, da se boste kmalu vrnili na odre blizu Slovenije? Če se ne motim, ste blizu nas nazadnje igrali enkrat konec devetdesetih, in sicer v Gradcu, v Avstriji. Kakšni so torej vaši načrti za prihodnost v zvezi s koncertiranjem?
VICOTNIK: Načrti sicer obstajajo, a zaenkrat nič konkretnega. Prioriteta še naprej ostaja končanje albuma, za katerega tudi ne vemo, kaj bo prinesel. Album bo odprl nekaj priložnosti, a šele po izdaji bomo videli, kakšne. A seveda, če bo pri občinstvu obstajala želja, da nas želi videti v živo, se bomo odzvali.
DEJAN: Zdaj imam zate eno osebno vprašanje, zato me ne bo motilo, če nanj ne boš želel odgovoriti.
VICOTNIK: Ni problema, ti kar vprašaj.
DEJAN: Katera je največja stvar, ki se ti je zgodila v zadnjih letih?
VICOTNIK: Največja stvar? Postal sem očka.
DEJAN: Prvič?
VICOTNIK: Ja, prvič. Sicer zveni zelo klišejsko, a je to res največja stvar, ki se mi je zgodila. Naenkrat se ti v življenju pojavi še ena oseba, ki jo ščitiš, varuješ in brezpogojno ljubiš, brezpogojno in nesebično. Kako se lahko kar koli na svetu temu kakor koli sploh približa?
DEJAN: Moram priznati, da sem upal, da boš povedal nekaj takšnega. Letos sem že drugič postal očka …
VICOTNIK: Čestitke!
DEJAN: Hvala! Zato tudi dobro vem, kaj misliš. Kdaj si pa ti postal očka? Letos?
VICOTNIK: Pred dvema letoma in pol.
DEJAN: To so zelo lepa leta.
VICOTNIK: Ja, super je.
DEJAN: In še moje zadnje vprašanje. Želel sem vprašati, če ste že razmišljali o tem, da bi nastopali brez corpse painta. A zdaj, po vašem nastopu, (nastopili so brez, več pa lahko preberete v reportaži) moram vprašanje spremeniti. Ste morda razmišljali o uporabi mask?
VICOTNIK: Mask v bistvu ne uporabljamo. Se pa stvari spreminjajo od nastopa do nastopa. Danes smo recimo bili prisiljeni, da veliko improviziramo, da smo lahko nastop sploh izpeljali. Včasih se zgodi, da prispemo pozni, pojavijo se tehnične težave, in potem je treba postaviti prioritete, a pod črto je najpomembnejši nastop, stik s publiko, in ne to, ali smo namazani ali ne. Zato je corpse paint tudi prva stvar, ki jo izpustimo, ko nimamo časa. Ga pa še zmeraj uporabljamo in vsake toliko časa nam tudi paše, a ni nekaj, na kar lahko zmeraj računamo.
DEJAN: Ko sva ravno pri nepredvidljivih zadevah … Je imel Aldrahn morda danes težave z vokalom? Sprašujem zaradi tega, ker se je njegov vokal v prvih vrstah slišal zelo slabo. Ali je šlo morda za tehnične težave?
VICOTNIK: Ne, z njegovim glasom je vse v redu. Je pa res, da nismo preverili, koliko njegovega vokala se dejansko sliši v dvorani, saj smo imeli preveč vokala na monitorjih. Če bi me torej vprašal, bi rekel, da je bil vokal dobro slišen, a tega nikoli ne moreš vedeti zagotovo, če stojiš na odru, če se ti mudi in ne delaš sound checka …
DEJAN: Ja … konec koncev gre za black metal, ki tudi mora zveneti kot black metal, in pod črto je bil nastop super.
VICOTNIK: Cheers!
