Shining

Ko so se Shining na novembrski turneji zahvaljujoč Dihurčkoma znova ustavili pri nas, sem na Dejanovo pobudo izkoristila priložnost za intervju. Nekje med nastopom druge predskupine Sterbhaus sva se z Niklasom dogovorila, da intervju opraviva po njihovem koncertu, saj mu je prejšnji dan na Dunaju že začel pojenjati glas. Verjetno je bil to tudi razlog, zakaj band ni izpolnil obljube o »special showu«. Z njegovo družbo, sicer brez preostalih članov banda, smo na koncu pristali v bližnjem striptiz klubu. Seveda z njimi nisem šla brez spremstva, zato so iz intervjuja črtani nekateri deli pogovora, ki se ne navezujejo neposredno nanj. Morda vam bo ob branju bolj zanimiva pasaža, rezultat vpadanja nekega nevljudneža. Kje pa bi bili brez patetičnega ritolizništva vsemu, kar je zahodnjaškega? Zaradi hrupnega okolja se je nato pogovor v večji meri odvil kar zunaj, kjer nam ob vhodu v klub seveda ni ušel niti glasbeni preskok z Depeche Mode na Metallico, kaj drugega kot Nothing Else Matters. Sicer pa je večer minil brez večjih ekscesov. Pri osebi, kot je Kvarforth, pač ne veš, kaj sploh pričakovati. In izkazalo se je, da je marsikaj. Še najmanj pa dolgočasen.

ALEKSANDRA: Torej, najprej hvala, ker si si vzel čas.
NIKLAS: Dokler ti častiš, ja (opazko sem preslišala, tako da jim je pijačo plačal njihov varnostnik).

ALEKSANDRA: Ko si začel s Shining, si bil v bistvu še zelo mlad. Kateri glasbeniki so nate najbolj vplivali čisto na začetku?
NIKLAS: Takrat smo bili v sredi oz. na začetku 90-ih let. Navdih sem črpal iz nečesa, kar dandanes ljudi ne navdihuje več – dobre glasbe namreč. Seveda je šlo za mešanico bandov, kot so Mayhem, Burzum in ostalo norveško sranje. In Thorns. Hkrati pa smo poznali tudi kvalitetno glasbo, kot na primer The Rolling Stones in druge stvari, pop glasbo – Tears For Fears ter Depeche Mode. Takšne stvari. Vse to sem zmešal in iz tega skušal narediti nekaj, ob čemer bi se punce lahko rajcale, fantje pa si rekli: »Prodal se bom hudiču, ker rabim heroin.« Ljudem bi rad predstavljal vstopni prag v vse najhujše stvari in od tod moja inspiracija. Danes so bandi, saj veš, brez duše.
ALEKSANDRA: Bathory pa nisi poslušal?
NIKLAS: Seveda sem poslušal Bathory, pa kaj ti je. Seveda sem kot otrok poslušal Bathory in nihče noče govoriti o vsej tej temi, ki je bila za tem. Ampak to je bilo na Švedskem. Norveška je takrat imela na primer Thorns in … no, Mayhem ravno ne, ker Mayhem so bili takrat še gay. Smo pa na primer imeli stvari iz Švice – Celtic Frost, Coroner – in v bistvu tudi Madžarske. Imeli smo bande, kot je Tormentor, ki se je pozneje razvil v nekaj boljšega oziroma v optimum za nekaj, kot so Plasma Pool. In zaveš se, da moraš gor, gor, vse do vodne gladine.

ALEKSANDRA: Bi rekel, da te je Halmstad med odraščanjem na kakršen koli način oblikoval? Morda tvoj pogled na življenje?
NIKLAS: Švedska je zelo varna. Ne, ni me izoblikoval. Sem pa živel tudi na Siciliji, v kraju Mazara del Vallo. Tam obstaja mera spoštovanja, ki je ne najdeš nikjer drugod v Evropi. Ali pa če vprašam kar tebe (Balásza Tótha, prijatelja in prodajalca mercha, op. a.). Kako je bilo pred padcem železne zavese? Vam je bilo takrat lepo?
BALÁSZ: Bilo je še kar zanimivo. Sploh nam ni bilo lepo. Nekako smo skušali preživeti in se trudili, da nam je bilo kolikor toliko udobno, vendar je bilo res težko. Nikamor nismo šli, nismo mogli dobiti vize. V bistvu nikoli nismo dobili vize, sploh nam ni bilo lepo.
NIKLAS: Shining je temna plat življenja, to, kar vidiš tukaj. Vsa ta dekleta iz Rusije in Ukrajine, ki niso za nikamor, a ne morejo preživeti brez tega, kar počnejo. Shining je vse to. Shining je Madžarska za železno zaveso in Shining je Norveška tistega dne, ko se je zgodil Breivik. Morda zveni ekstremno, zato pa pravim, da če pogledaš v metal, vidiš vse te ljudi, ki pravijo: »Ja ja, saj veš, vojna, satan, bla bla bla.« Zdaj smo v bivši Jugoslaviji. No, ne ravno v Slovenijo, malo niže bi moral peljati te blackmetalske pedre. V sredino, v centralni del, pa da vidimo, če bi jim sredi noči satan res priskočil na pomoč. To je bistvo Shining.

ALEKSANDRA: Če preideva na drugo temo; kako bi opisal svojo izkušnjo z Bethlehem?
NIKLAS: Bethlehem? Bili so moj najljubši band, bili so boljši kot mi in v zgodnjih 90-ih sem črpal navdih iz njih. Saj veš, bili so nekaj drugega kot vsi drugi pedrski metal bandi.
ALEKSANDRA: Ne ozirajo se ravno na svoje poslušalce in tako bi v bistvu moral delovati vsak glasbenik. Hočem reči, da delajo tisto, kar odgovarja njim.
NIKLAS: Poslušaj. Ni res, ker (Bartsch, op. a.) bo zdaj dopolnil 60 let in se bo moral spremeniti. Veš, meni je vseeno, kaj si mislijo ljudje. Na primer, ko mi naredimo roza majico, vsi pravijo samo: »Shining so se prodali in bla bla bla.« Gre samo za manipulacijo in da se puncam zmočijo hlačke, ko pomislijo na nekaj drugega kot na Darkthrone. Kar je res, ker ko srečaš metalce, so vsi po vrsti pedri. Stvar je takšna, da so Bethlehem zjebali stvari. Zaradi njihove glasbe so se nekateri ubili in to je super. In podobno je z Mayhem, Shining, Watain in takšnimi bandi. K temu bi morali stremeti. Četudi nekateri v tem času dopolnijo še nekaj let, bo bistvo vseeno ostalo na ekstremni plati. Nič ni lepšega, kot če vidiš, kako se mlado dekle uniči. In drugi prav tako.

ALEKSANDRA: Kaj meniš o drugih, ki se na odru namerno poškodujejo? Kolikor vem, si eden izmed prvih, ki je to počel.
NIKLAS: Nisem prvi. Nekatere to moti in so celo jezni. Po koncertu rečejo: »Eh, Niklas se ni porezal.« Tega ne načrtujem vnaprej. To delajo pedri. Kot da se moram med koncertom rezati, da vsem dokažem, kako sem zloben. To počnem zato, da se razjezim, in če se režem, kot sem to počel vsa ta leta – no, zadnjih nekaj let niti ne –, se samo zaradi preprostega čustva. Shining je imel vedno le en namen: da se ti in vsi drugi uničite za hudiča. In ne obratno. Gremo ven na cigareto? Da se izognemo temu hrupu (komercialni plesni glasbi, op. a.).

ALEKSANDRA: Kako kaže kaj s Skitliv?
NIKLAS: Skitliv? No, Maniac je pravkar v drugo postal oče, jaz pa boter. Njegova hči Nico se v bistvu imenuje po meni. Pišemo nove pesmi, ampak Maniac je že od nekdaj imel svoje težave. Saj veš, zato pa ga že od 80-ih kličejo Maniac. Seveda bomo s Skitliv še kaj naredili, še prej pa moramo za bobne spraviti Hellhammerja.
ALEKSANDRA: To pa bo podvig.
NIKLAS: Ja, verjetno me zdaj sovraži.
ALEKSANDRA: Podvig zato, ker je vedno zaposlen.
NIKLAS: Ja, kaj pa vem.

ALEKSANDRA: Okej, sledi malce daljše vprašanje. Si z EP-jem Lots of Girls Gonna Get Hurt želel sporočiti kaj konkretnega? Vem, da si enkrat rekel, da poslušaš Kent. Da pa si naredil priredbo njihove pesmi, je bilo vseeno malce nenavadno. Stoji za tem kakšna zgodba?
NIKLAS: Vedno smo snemali priredbe. Nismo hoteli delati priredb metalskih pesmi, ker to nima smisla. Na ta način sem se lahko naučil peti (česar sicer danes nisem mogel), poleg tega pa tovrstno glasbo sam tudi poslušam. Mislim, da se vsak, ki si barva lase na črno in nosi to (dolg črn plašč, op. a.), strinja z mano. Vsi to počnete, le da to delate med štirimi stenami. Ker ko končno odrasteš, dojameš: »Pizda, Violator (plošča skupine Depeche Mode, op. a.) je najboljši album na svetu.« Ne pa najnovejši Dark Funeral.

ALEKSANDRA: Je EP služil kot nekakšen uvod v nekatere pesmi na Redefining Darkness, na primer For the God Below ali Hail Darkness Hail?
NIKLAS: Ne, to so verske pesmi. To je bilo prvič, da sem v besedila vključil versko tematiko, česar pa ne bom več počel, ker nima nobene zveze z drugimi pedri v bandu. Gre za mojo religijo; sem satanist, vendar nočem, da je to kakor koli povezano z ostalimi, saj so oni zgolj moja orodja. Religija in temá nimata nobene zveze z glasbenimi žanri. Temá je to, kar vidiš tukaj. Pri dnu vidiš, kaj vse morajo ljudje narediti, da zaslužijo za najemnino. To je temá. Če koplješ dovolj globoko, lahko najdeš temó povsod, ne pa v metalu. Metal je, saj veš …
ALEKSANDRA: Plehek?
NIKLAS: Ne ravno. Namazati se moraš, kot da si panda, in iti v gozd. Mislim, resno? Uničite vsa drevesa in vse to, raje nalijte čez vse beton. Življenje je to, kar je za tabo (drevesa, op. a.). Življenje ni to, kar je v tebi, saj si že mrtva. In drugi tudi. Zakaj se treseš?
ALEKSANDRA: Mrzlo je, bo že minilo.
NIKLAS: Sem težak ali ne?
BALÁSZ: Ne, ne. Čisto v redu si.
ALEKSANDRA: Čisto okej si. Si želel prej še kaj dodati?
NIKLAS: Ja, gremo na špuro? Nah, ne vem.

ALEKSANDRA: Opazila sem, da za uvodno pesem na koncertih uporabljate eno izmed skladb Hansa Zimmerja, iz filma Inception. Je bila navezava nanj namerna tudi pri pesmi Du, mitt konstverk?
NIKLAS: Je bila, ja. V bistvu sem prve riffe napisal za nek drug band, iz katerega pa nato ni bilo nič, ker sem preveč »fucked up«. No, nisem preveč zjeban, samo kitare ne morem igrati. Zato pa imam druge, ki to delajo zame.
ALEKSANDRA: V bistvu sem te ravno hotela vprašati, če si kdaj razmišljal o tem, da bi tudi sam kdaj v živo poprijel za kaj, kitaro ali bas.
NIKLAS: To ne bi bilo v redu, saj bi s kitaro vse okoli sebe še pretepel. Tega pa ne počnem, sem priden dečko. Ne igram pri Satyricon. Oprosti, ker sem tečen. Rad bi šel na kakšen deci, špuro in kurbo.

ALEKSANDRA: Prav, bom pohitela. V zadnjih dveh, treh letih si bil zelo produktiven, dejansko presenečenje pa je bila knjiga When Prozac No Longer Helps. Si z njo dosegel svoj cilj?
NIKLAS: Njen namen je bil, da bi lahko moja besedila vsi razumeli. Veliko stvari sem napisal v švedščini in hočem, da jih ljudje razumejo, ker so me v zvezi s tem vedno vsi spraševali in jih prevajali po svoje.
ALEKSANDRA: Čeprav jih označuješ za mongoloide?
NIKLAS: Seveda.

ALEKSANDRA: Po kakšnem principu si izbiral vokaliste za zadnji album 8 ½ – Feberdrömmar i vaket tillstånd? Ti so namreč na metal sceni po večini precej znani, je pa na ploščku sodeloval na primer tudi Pehr Larsson.
NIKLAS: Vsi so moji dobri prijatelji in zanje sem se odločil zaradi njihovega vokala, ne pa, da bi … Veš, ljudje mislijo, da če imaš nekoga na albumu, da se bo ta zaradi tega prodajal. Stvari ne delujejo tako. Tako je bilo v 90-ih.

Nato sta Niklasa v roku pol ure dva druga obiskovalca kluba prekinila še v tretje. Prvič, češ da so na Dunaju lepša dekleta, da tukaj izgublja čas. Ko pa sta nas vprašala, od kod smo, je Niklas odgovoril, da kar iz Izraela. Sta pa prišleka nato končno razkrila svoj pravi motiv za vzpostavitev stika.

NEZNANEC: Ima kdo kakšno cigareto?
NIKLAS: (neznancu) Ne. (spet meni) Tako je bilo v 90-ih, ne pa danes.
NEZNANEC: Nihče tu ne kadi?
NIKLAS: Na CD-je so hoteli dajati tiste nalepke …
NEZNANEC: Fak no. Mogoče pa travo? A ste iz Švedske?
BALÁSZ: Ne, iz Madžarske.
NEZNANEC: Kadite travo? Kadite, ne?
BALÁSZ: Ne.
NIKLAS: Trave ne, samo cigarete.
NEZNANEC: Če jo rabite, imam super robo. Vam jo lahko dam. Rabite?
NIKLAS: Ne zdaj. Mogoče bi pa kolega v klubu kupil kaj.
NEZNANEC: Ne prodajam je, dam vam jo! Nisem diler.

(Na tej točki mu je Niklas že kazal hrbet in brezbrižno nadaljeval s svojim odgovorom na moje zadnje vprašanje.)

NIKLAS: Vsi ti ljudje so že leta in leta moji prijatelji, na primer Gaahl in Attila. Nisem ju izbral zato, da bi se album prodajal zaradi njiju. Izbral sem ju, ker sta moja prijatelja in obožujem njuna vokala.
ALEKSANDRA: Ampak v nekem drugem intervjuju si dejal, da bi na ploščku sprva morali sodelovati še drugi.
NIKLAS: Ja, a so nekateri izmed njih umrli.
ALEKSANDRA: Trondr Nefas? Na enem komadu si nato sam posnel vokale …
NIKLAS: To sem naredil, ker je Trond umrl in nisem želel oskruniti njegovega imena. Zato sem staro pesem raje vzel s sabo.
ALEKSANDRA: Lepa gesta s tvoje strani.

NIKLAS: Ne, šlo je samo za bratstvo. Brata ne boš zajebal.
ALEKSANDRA: Nekje sem prebrala tvoje besede, da Shining ni več to, kar je bil na začetku. Kaj točno si imel s tem v mislih?
NIKLAS: Ko sem začel, sem imel 12 let. Odrasel sem, kaj pa vem. Se spremenil. Če se ne razvijaš, končaš kot na primer Dark Funeral. Stvari moraš vedno delati iz srca, ne pa zato, ker misliš, da bi morale takšne biti ali da se bodo tako razvile, bla bla bla. Vedno moraš jemati stvari iz srca. In v tem je problem z bandi. Ali se zanašajo na varne vzorce ali pa zapravljajo vse svoje sposobnosti.
ALEKSANDRA: Dobrih glasbenikov je veliko, niso pa v glasbi zaradi pravih razlogov.
NIKLAS: Ali je nekdo dober glasbenik, nima nobene zveze s tem, če zna dobro igrati kitaro ali bobne, temveč če je pri stvari s srcem. Če ima v sebi strast. Pri tem imam v mislih Slasha na primer. Ni učen kitarist, je pa kljub temu najboljši na svetu. Zakaj? Zato, ker med solažami krvavi iz srca. To je glasbenik, ne pa nekdo, ki se preživlja s tem, da igra za Satyricon. Oprosti, ker omenjam imena. Saj veš, kaj hočem reči. Nekaj bi šel spit, bomo počasi zaključili?

ALEKSANDRA: Še par vprašanj. Prijatelja zanima, ali zadnji album z na novo posnetimi komadi zate predstavlja nekakšen način vračanja, potovanja v preteklost?
NIKLAS: Absolutno ne. Naredili smo ga, ker so ljudje nezakonito prodajali nekatere naše stare demo posnetke, ki sem jih takrat naredil za Hellhammerja. Skupaj nismo nikoli vadili, kmalu pa naj bi snemal v studiu, zato sem stvari posnel zanj. Naredil sem jih skupaj s kolegi iz Craft in mu jih poslal. Takrat sem posnetke seveda poslal napačnim ljudem in so iz njih naredili bootleg. Na njih sta bili samo dve kitari in, kako se jim že reče, programirani bobni.

ALEKSANDRA: Album Redefining Darkness je izšel brez zaporedne rimske številke. Si jo izpustil, ker se plošček tako zelo razlikuje od preostalih?
NIKLAS: Ne, skušal sem spremeniti svojo dediščino. Je pa bilo narobe, da pred tisti Redefining Darkness nisem dodal VIII. To odločitev še vedno obžalujem, ampak vsi delamo napake.
ALEKSANDRA: Ker je res zanimivo, da si njegovega naslednika potem označil s številom 8 ½.
NIKLAS: Ja, ker sem se skušal vrniti k temu.

ALEKSANDRA: Zadnje vprašanje: Ali meniš, da je samomor hrabro ali strahopetno dejanje?
NIKLAS: Zelo odvisno od posameznika. Če je razlog zanj versko prepričanje ali če se z njim povzroči večja škoda svetu, potem je samomor zame veliko dejanje. Samomor na splošno pa … Ljudje govorijo o duševnih boleznih in o tem, kaj vse mora človek narediti, da pride do te točke in si vzame življenje. Ni tako preprosto. Rad bi se videl v tej vlogi, da lahko pri tem pomagam. Da ljudem dopovem, da je morda na drugi strani lepše. Da jih potisnem čez rob. In to je edini razlog, zakaj Shining sploh obstaja.
ALEKSANDRA: Torej verjameš v onstranstvo?
NIKLAS: To ni bistveno, moje versko prepričanje nima nobene zveze s Shining.

ALEKSANDRA: To bo potem vse. Hvala ti.
NIKLAS: Hvala tebi in oprosti.