Človeku, navajenemu nočne metelkove, le-ta poleti ob petih popoldne izgleda absurdno. Majhna je. In preveč lepa. Z ogromnimi pričakovanji glede koncerta čakam in čakam na mrak. Vmes čakam še malo.
Zaradi »chill out-a« zunaj seveda zamudim predskupino Deca Debilane, ki je igrala slabih dvajset minut. Ravno se poslovim od na pentagramu sedečih kolegov z namenom, da si jih ogledam in mi ljudje pričnejo hoditi nasproti iz dvorane. Žal. Kdaj drugič. Slišim pa močne primerjave s Sunn O))). Kar nekako ne more biti slabo. Če pa že, pa vsaj sorazmerno sveže. In seveda bolno.
Potem Naer Mataron. Grški black metal z Vicotnikom iz Dodheimsgard za vokali. Band, ki se postavlja pod ime sumerske besede za podzemlje, je eden tistih, ki bodo na krajih kot je Metelkova vedno na »domačih tleh«. Zvok je še sorazmerno sprejemljiv, večji problem Grkom predstavlja pojem »songwriting«. Žal je že tako, da je ne glede na kvaliteto riffov (ki so pri obravnavanem bandu sicer na nivoju) te treba znati tudi povezati skupaj. Je pa seveda res, da je to delo ki se ga postori še pred vstopom v studio, tako da ta aspekt v kritiki koncerta komajda izpade kot kriterij česarkoli. Komadi načeloma delujejo notranje nepovezani, rahlo zvodeneli, a vsaj v primeru tega koncerta pristnejši kot na studijskih posnetkih. Tako pod črto Naer Mataron ostanejo vredni ogleda zaradi frontmana Vicotnika, ki je poleg vokalnih improvizacij in akrobacij ponujal tudi zanimiv vizualen nastop … tako s strani trpečih / blaznih igranja (kot v »acting«), kot s strani modrega corpse painta, ki je tako ali tako že njegov zaščitni znak. Legenda!
Po medlem vtisu, ki ga Naer Mataron pustijo – t.j. dobrem, oziroma vsaj solidnem, a obenem nič posebnega – in časovno nedefinirani pavzi, oder zavzame ameriška legendarna umetnica Jarboe. Transično? O, ja. Z velikim T. Zvočno je zadeva takšna kot mora biti. Hreščeča, zapolnjena, tik na meji s prenasičenostjo … Njeni studijski posnetki so vse preveč čisti in »spolirani«. Ampak tole … Šest, sedem komadov, ki jih odigrajo, mine kot v hipu. Da, Jarboe je glasba za notranja potovanja. Vse od bobnarskih groovov (gospod Eric Wunder iz Coblat!), prek norega basa, do efektov in klaviatur … vse je raslo, se dopolnjevalo, komuniciralo in se pozneje skupaj utapljalo v tišino. Da o vokalu in pojavi gospe Jarboe nasploh niti ne izgubljam besed. Od kompleksa Jima Morrisona (hrbet proti publiki; mimogrede: ne glede na vso odljudnost black metala, te poze pri tej zvrsti praktično ne vidiš, kar me čudi), pa vse do petja iz sredine dvorane (torej med publiko), izraža njeno moč, vero vase, osredotočenost, odraslost. Pravo živost. Neverjetno je, kako lahko osem minut skupina igra en sam riff, a komad ne bo postal dolgočasen niti za eno samo sekundo. Šele v takšnem minimalizmu prepoznaš pravega glasbenika. Komplicira lahko vsak, a zatreti lastni samovšečni ego in iti na začetek … za to pa je potrebna osebnost. In osebnost, kakršna je Jarboe, je za to turnejo izbrala okoli sebe glasbenike–osebnosti. Vsakega posebej. In izbrala je odlično, perfektno zasedbo.
Za nastop Jarboe lahko mirne duše rečem, da je eden boljših, če ne najboljši sploh, kar sem jim prisostvoval. Kadarkoli, kjerkoli. Ne glede na zvrst, kraj, čas, agregatno stanje in podobne kriterije. Ko najdeš tisto Nekaj veš, da si to našel. Tisto Nekaj ti to namreč globoko nekje pove samo. Zdolga, več kot zgolj odličen koncert, seveda na račun headlinerjev, za katerega bi ubijali tudi v šestdesetih (če kdo ne razume, naj trditev ignorira). Postmodernizem, ki to ni zgolj zaradi postmodernizma samega, ampak je zadaj oseba, ideje, ljubezen in obsedenosti, znanje, predanost … življenje samo.
Davorin
REPORTAŽE
16. 6. 2009
