Heathen / Thraw / The Language of Thought Hypothesis (9.5.2010)

Moram omeniti, da še nikoli poprej nisem odšel na koncert bolj skeptičen kot to nedeljo. Kako naj bo človek dobre volje, če iz Gorenjske po urah in urah obračanja telefona ne dobi za en avto interesentov željnih ogleda veljakov ameriške Bay Area/kalifornijske thrash scene, ki so v poznih osemdesetih obogatili Zemljo z dvema presežnima albumoma, priznanima po čudoviti kitarski tehniki? Dan pred tem sem si na youtube-u ogledal nekaj dni stare posnetke iz Gorice, kjer med komadi nastopi katastrofalna tišina, po vrhu vsega pa je na uho prišla še vest, da se lahko karte, kupljene v predprodaji, prešteje na prste obeh rok in ene noge. Na srečo so se moji strahovi, da bomo Heathen iz naših krajev prepodili za vedno, na kraju dogodka razblinili. Pred Pekarno namreč vzdušje že pred osmo uro ni bilo nič kaj nedeljsko, udeležba pa se je iz minute v minuto le izboljševala. Glede na to, da je bilo prvotno mišljeno, da bo koncert izpeljan v nekajkrat večjem Štuku, pa naj nam bo vsem v opomin, da je treba mladi rod metalcev bolj vestno usmeriti v spoznavanje tistih skupin, ki so pisale svetovno metal zgodovino. Pekarna se je izkazala za prostor z odlično zvočno izolacijo, saj pred dvorano ni bilo niti slutnje o pričetku koncerta, pa tudi pri šanku le nekaj metrov od dvorane pogovor na sobni jakosti zlahka preglasi surov hiperblast iz odra.
Druženje in vedrenje duha ob osvežilnih napitkih in drugih pripomočkih je tudi tokrat marsikoga obdržalo zunaj, tako da so LOTH začeli pred pretežno prazno dvorano, ki je tekom nastopa še izgubila na populaciji. Gre namreč za metalcorovski band, ki nikakor ni dobil lahke naloge predstaviti se množici, ki je ta večer prišla zgolj po skoraj smrtonosno dozo thrash metala. Metalcore je tisti oddaljeni sorodnik metala, ki je nekoč zavižal po svoje, sedaj pa ne najde več poti nazaj do iste publike. Tako je v metal naperjenim ušesom band postregel z razgibanim programom, na moje presenečenje so se komadi med seboj zelo očitno razlikovali in tudi pretežno šli v uho, seveda pa se zatakne pri prepogostih breakdownih, ki za moj okus pokvarijo vsak komad in uničijo vse, kar je lepega v njem. A bandu tudi brez podpore metalcev ni hudega, saj precej intenzivneje obiskujejo priznane klube širom Evrope kot bandi iz naših vrst. Izpostaviti je treba odlično delo obeh kitaristov, ki sta predstavila nekaj zanimivih tappingov, precej smisla za melodijo, med komadi pa sta uporabljala kar nekaj različnih tehničnih prijemov, od hitrega, skoraj thrasherskega riffanja s preveč melodike, do odprtih akordov, podkrepljenih z nizko uglašenim dušenjem druge kitare, v zvoku pa je bilo res začutiti moč lampe. Bobnanje je bilo natančno in tudi precej drugačno, kot smo vajeni metalci, sploh med breakdowni je bilo slišati nekaj zanimivega mlatenja po činelah. Bas je imel vlogo podpornega inštumenta in v nobenem delu ni silil v ospredje, vokal pa je prav tako prijetne growl barve, čeprav brez presežkov v kateri koli smeri. Ritmično je reč na čase zvenela tako, da smo bili že tik pred tem, da se zapodimo v gibanje, bobni so se celo dotaknili čisto legitimnega death metal blasta, a kaj, ko po vsem spet sledi breakdown, pri katerem se poslušalec kmalu počuti kot uboga bukev, katero si je za gnezdenje izbrala žolna, ki s svojim kljunom ritmično izdolbe luknjo. Kljub slabšem obisku se je band na odru počutil izredno sproščeno, pevec je celo nagovoril Paranoid publiko, na odru in pod njim pa so se dogajale take in drugačne vragolije; kitarista sta v hecnih rdeče-črnih karirastih »copatkastih« čeveljcih sonožno poskakovala po odru, obračala kitare na hrbtnih straneh, na katerih je pisalo "breakdown", inštrumenti pa so nekajkrat tudi zaokrožili okoli osi glasbenikov. Tako vedenje v metalu ni pogosto, zadnji dve opisani spretnosti je možno zapaziti pri Carnifex in Iron Maiden. Dva privrženca tovrstne glasbe sta pod odrom izvajala kate borilnih veščin kakih poševnookih druidov in tako divje mlatila ter brcala po zraku. V refrenu zadnjega komada se je vokalno kar mimo mikrofona oglasil cel band, čemur sem bil do tedaj redko priča. Današnji metalci ali pa komedijanti bi se iz tega nastopa lahko marsikaj naučili. Skozi celoten set je kljub vedno bolj prazni dvorani vzdušje ostalo na visokem nivoju, med bandom in publiko se je razvila prijetna, na trenutke nekoliko humorna, vsekakor pa zelo sproščena energija. Kot rečeno je po zvrsti band izvzet iz konteksta, takih bandov nisem vajen in ne sledim sceni, tako da lahko zaključim s pregovorom, da le čevlje sodi naj kopitar.
Setlista LOTH: Intro, AA is for Quiters, Judas' Nightmare, Welcome, The Fall, Katrina Was a Warmup, G-unit Crew for Life
Thraw so band, ki se je v srcih domače thrash scene že lepo prijel, tokrat pa so se predstavili tudi kolegom metalcem iz sosednje Hrvaške, katerim moram izkazati vso čast in spoštovanje, saj so ves čas držali nivo dogodka nad gladino in izžarevali strast do glasbe, ki je na naši strani že nekoliko ugasnila. Govorim seveda o brezkompromisnem čupanju, živalskem dretju, s katerim so uničili vsako možnost, da se med komadi razvije tista zoprna tišina, manjkalo pa ni niti stagedivinga in divjega moshanja v prvih vrstah. (Momci, ako čitate ovo, svaka čast, vodim vas na pivo! op. av.) Med koncertom sem opazil tudi neko posebno metal pleme, ki po slogu najbolj spominja na domače Bleeding fist, ki že tako slovijo po divjaštvu v prvih vrstah. Gre namreč za ekipo kratkolasih, v pošite jeans brezrokavnike oblečenih barbarov, ki so sposobni publiko razdeliti na 2 kosa in s svojim divjim norenjem ogroziti prenekatero življenje.To so izredno silni fantje, najlažji je vsaj 20 kil težji od najbolj tolstega obiskovalca, ki mu ni do mosha. Norišnica se je umirila šele, ko se je pogumna deklica na vozičku zapeljala med njih in tako naredila obisk koncerta za marsikoga prijetnejši. Da se vrnem k samemu bandu, Thraw so se tokrat res izkazali v najboljši luči s perfektno uigranostjo, predanostjo trenutku in kot ponavadi z odličnim zvokom. Tempo od začetka do konca ni popustil, kar je morda edina slaba stran skupine, kajti poslušalci smo komaj lovili sapo. Ves čas nore kaotične solaže, izredno lepi vokalni aranžmaji, pri katerih dobim občutek, da si je Ruda pri vsakemu izmed legendarnih thrash vokalistov sposodil bistvo in vse skupaj zamotal v simpatično alco-thrash pojavo. Moshpit v prvih vrstah je bil čedalje bolj agresiven in divji, noge so bile tam, kjer bi morale biti glave in obratno. Za trenutek smo si oddahnili šele pri intru Pandemic Reflections, ki je bil predvajan in ne odigran, kar bi lahko izpadlo bolje, saj je posnetek zelo nihal v jakosti, sigurno pa bil ves čas pod želenim nivojem. V prihodnje bi si želel kakšnega komada, ki je tematsko drugačen oz. malo odstopi od klasičnega thrasha, saj se skoraj v vsakem komadu ponovi "tupatupa" ritem, kar prvič naredi strukture komadov podobne, drugič pa tudi odločilno vpliva na kondicijo poslušalcev, ki smo v vročini že tako dihali na škrge. Tako kot Eruption pred Vendetto so tudi Thraw bili odlična izbira za ta koncert.
Setlista Thraw: Obscene Anatomist, Beats Of Aggression, Condemnation, Pandemic Reflections, Mage's Rage. Injecting Hate, Thraw
Da je to trenutek, ki smo ga vsi nestrpno pričakovali, nam je takoj dalo vedeti vršanje in vzklikanje publike v dvorani, ki je ob prvem zvoku kitare dala slutiti, da se bo razpočila. Turneja, ki je bila večkrat odložena, še vedno igra na karto predstavitve odličnega novega albuma The Evolution of Chaos (2009), tako so tudi odprli koncert s sitarskim introm in nadaljevali z dvema hitrima komadoma, ki ju tudi na albumu najdemo v tem sosledju. Občutki so bili podobni koncertu Artillery v Ljubljani, saj tudi nova plošča pobere bojno sekiro tam, kjer so jo Artillery zakopali z albumom By Inheritance (1990). V mislih imam seveda sprehajanje po istih lestvicah, podobne strukture in podobna barva glasu, Dave namreč po slabih 20-ih letih od izdaje prejšnjih plošč poje precej bolj rezko. Videti je bilo, da bandu ustrezajo dvorane te velikosti, kajti komunikacija s publiko je delovala pristno in osebno, dobil sem celo občutek, da bo band igral tisto, kar bomo zakričali na oder. Dvorana se je lepo razgrela, zrak je napolnil vonj po sveže točenem znoju in sveže umitih laseh, Heathen pa so neprekinjeno trgali naprej komad za komadom. S starimi klasikami so bili spočetka nekoliko skopi, njihova frekvenca pa je bila višja proti koncu repertoarja. Med bolj pomembnimi slišanimi komadi ta večer je siguro No Stone Unturned, ki že na plošči napove prelomen trenutek, ko distorzija potihne in se oglasijo čutne clean kitare, ki res pričarajo posebno energijo. Pri napovedi je Dave še posebej poudaril, da je to njegovo najljubše delo. Publika je zdržala približno do polovice seta, potem pa je volja in kondicija začela pešati in je vse skupaj delovalo nekoliko nedeljsko. Sodeč po sebi in po naveličanih obrazih okoli bi sklepal, da dobršen del publike v petek in soboto zvečer ni počival doma z nogami v lavorju. Heathen klub situaciji niso pokazali nobene milosti in nas udarili s klasikami prejšnjega tisočletja, žal pa ni šlo brez tehničnih težav, namesto ene kitare smo skoraj dva komada poslušali zamorjeno brnenje ojačevalske statike. Zvok nasplošno se mi je zdel dober, jakosti pa so bile tako ekstremne, da smo še nekaj dni po tem v ozadju poslušali šumenje. Posebej bi pohvalil zvok bobnov, ki niso zveneli suho, pač pa so ponudili precej dimenzij, ki jih je zaznati na plošči, še posebej v mirnejših delih, kjer je bilo slišati občutno več reverba. Zvok je bil prilagojen novi plošči in slišati stare virtuozne solaže, ki se nam predvajajo v podzavesti z manj delaya in lepše uvrščene v celoto, je bilo prvoligaško. Po himni Death By Hanging je sledil Legendarni Open The Grave, za katerega menim, da je najbolj povezal publiko in band, refren pa je odpel zagrebški dvometraš iz publike. Dave ni pozabil predstaviti vseh članov posebej, dodatno pozornost pa je namenil tudi ekipi roadyjev, katerima gre priznati, da sta odlično opravila svoje delo. Po Hypnotized je bilo jasno, da je band odigral svoje in da jih ne bo več na oder, izmučena publika pa je to sprejela brez izgredov, in band pospremila z odra z bučnim aplavzom. Po videnem ocenjujem, da se obiska Heathen lahko veselimo tudi v prihodnje. Člani banda so nam bili še nekaj časa na voljo za soočenje, kapljico, podpis in prijeten klepet, glede na dolgo vrsto zbirateljev, ki so čakali na podpis, pa sklepam, da je nova plošča šla za med.
Setlista Heathen: Intro, Dying Season, Control By Chaos, Fade Away, Mercy Is No Virtue, Goblins Blade, No Stone Unturned, Opiate Of The Masses, Arrows Of Agony, Silent Nothingness, Bloodkult, Death By Hanging, Open The Grave, Hypnotized

Aleš