REPORTAŽE

6. 12. 2013

Satyricon / Chthonic / Condemnatio Cristi

Kino Šiška, Ljubljana / 5. 12. 2013

Takoj ob prihodu na blagajno me je pričakal hladen tuš. Dolgo načrtovan in v zadnjem trenutku potrjen intervju je tour manager tik pred zdajci prestavil na zgodnejšo uro, ko sem se z avtom še nahajal na poti proti prestolnici. Neljuba okoliščina sicer s samim nastopom vseh treh bandov, ki so na prvi četrtek veselega decembra združili glasbene moči za zabavanje slovenske, avstrijske, italijanske, hrvaške in še kakšne publike, nima nobene zveze, a pogovora z enim od dveh glavnih odgovornih razvoja black metala sodobnega časa sem se resnično veselil.

Točno ob napovedani uri so na oder stopili štirje mladeniči, ki so se leta 2009 združili pod imenom Condemnatio Cristi. Da bodo ta večer kot predskupina igrali tudi oni, sem zvedel komaj en dan pred dogodkom, po pogovoru z nekaterimi obiskovalci koncerta sodeč, pa daleč nisem bil edini. Očitno so »vskočili« v zadnjem trenutku, kar pa tudi ni slabo, čeprav sem se veselil, da bodo Satyricon ponovili vajo iz leta 2003, ko so nastopili le z eno predskupino (Khold) in posledično odigrali dolgo setlisto. In čeprav me CC predhodno na digitalnem nosilcu zvoka niso kaj prida prepričali v svojo skodelico ekstremnega metala, sem sprejel novico o nastopu pozitivno, saj mi zdaj ni treba posebej zato hoditi na njihov koncert, da potešim svojo radovednost. Iz zapisanega je že torej možno čutiti, da me band tudi v živo ni prepričal. Tako kot pri njihovem drugem albumu Soundtracks, ki je izšel letos, me je tudi v živo zmotila v mojih ušesih nepovezana kombinacija black, death, thrash in še kakšnega metala. Abruptni, nepovezani skoki od čistega blackmetalskega šusa do umirjene in čustvene kitarske solaže so le eden od shizofrenih trenutkov v glasbi te ljubljanske zasedbe in hkrati dober primer za ponazoritev subjektivne nevšečnosti njihovega muziciranja. Sicer pa so CC pred približno tridesetimi odstotki vseh obiskovalcev tega večera prikazali profesionalen in samozavesten nastop ter dodobra izkoristili velik oder, super zvok in vse ostale tehnične lastnosti, ki jih ponuja Kino Šiška.
Še bolj kot pri prvem bandu pa se bom ob opisovanju nastopa Chthonic držal malce prirejenega citata: »Le podkve sodi naj kovač.« Melodični black/death metal mi že na splošno ne sede kaj prida, ta, ki ga igra peterica iz Tajvana, pa še najmanj. Ker se ne želim ponavljati, vas vse, ki recenzije aktualnega albuma Bú-Tik še niste prebrali, vabim, da to storite zdaj in si ustvarite sliko o tem, kako sem doživljal njihov nastop, ki je bil ponovno po zaslugi odličnega zvoka nekakšna kopija glasbe v digitalnem formatu. Z mojo nenaklonjenostjo tovrstni glasbi pa se zagotovo ne strinjajo najbolj zagreti fani banda, ki so po drugem komadu izredno glasno in navdušeno pozdravili band na slovenskih tleh in s tem izrazili svojo številčnost. Verjamem, da so se z njihovim nastopom marsikateremu obiskovalcu koncerta ta četrtek uresničile dolgoletne sanje, saj so nastopi azijskih zasedb na evropskih, kaj šele na slovenskih tleh, dokaj redek pojav. Navdušenje nad bandom, ki dosti stavi na svoj posebni kičasti zunanji videz – z roza lučkami osvetljena bas kitara in njena lastnica brez modrca (to sem preprosto moral napisati!), »predator« za klaviaturami, »Hannibal« za bobni, po obrazu porisani pevec, kitarist z nakitom okoli pasu –, pa je delu občinstva (in seveda tudi bandu) po nastopu uspelo prenesti še v preddverje, kjer so dobre pol ure (morda celo več, tega ne vem, ker sem šel potem nazaj v dvorano na Satyricon) potekali »fotošutingi« in sproščeni pogovori s člani zasedbe. Ni kaj, Azijci, male zvezde večera, se radi slikajo in družijo, njihovim fanom pa je bilo to več kot všeč, hkrati pa se je band na ta način deloma lahko oddolžil za kratko setlisto, saj so igrali le štirideset minut.
Potem pa vélike zvezde večera. Najavljeno je bilo, da naj bi igrali 110 minut, se pravi skoraj dve uri. Podobno je band že storil pri nas, in sicer je leta 2006, ko je promoviral Now, Diabolical, nastop zaključil po slabih dveh urah s presenečenjem Dominions of Satyricon. Sicer sem vedel, da so bili zadnji nastopi pred koncertom v Ljubljani krajši za tri komade, a napovedana dolga minutaža mi je dajala upanje do konca. Utopično upanje, da morda slišimo celo Phoenix. Seveda temu ni bilo tako; Slovenija tokrat očitno ni bila nič posebnega, nobena izjema, da bi se splačalo setlisto razširiti ali nanjo dodati kakšno presenečenje. Zakaj so torej Satyricon na koncu igrali »le« osemdeset minut, naj razsodi vsak sam. En izmed razlogov bi lahko bila nekoliko slabša obiskanost, saj bi dvorana po laičnih ocenah zlahka sprejela še nekaj sto obiskovalcev.
Tako, pa sem stresel svoje razočaranje nad »kratkim« nastopom in tem, česar ni bilo, na papir ter se zdaj lahko mirno posvetim temu, kar je bilo. Perfekcija od perfekcije! Dlakocepsko bi lahko razpredal o tem, zakaj niso igrali Possessed, Forhekset in še katerega komada, zakaj so povsem izpustili album Rebel Extravaganza in zakaj so odigrali le tri komade z aktualnega albuma, s katerega bi si želel poleg omenjenega Phoenix slišati še najmanj Walker Upon the Wind. A potem bi bila setlista dolga krepko čez dve uri ali pa posledično ne bi slišal komadov, ki sem jih, od katerih pa tudi nobenega ne bi želel pogrešati. Zaradi dobro razumljivega vokala so se Satyricon z leti spremenili v black metal band, ki kot na kakšnem rock koncertu publiki omogoča, da komade poje skupaj ali namesto njega. To je tudi glavni razlog, da me danes, ko pišem te vrstice, glasilke bolj mučijo kot vratne mišice, čeprav sem z glavo migal najmanj toliko kot prepeval (beri: brez posluha kričal poznana besedila).
Dovolj torej o samem naboru pesmi, kaj pa so Satyricon še ponudili? Da je bil nastop brezhiben (kljub nekaterim manjšim tehničnim težavam, ki pa jih poslušalstvo ni kaj prida čutilo/slišalo), sem že povedal. Poleg v blackmetalskih krogih zimzelenih pesmi in tehnične dovršenosti so Satyricon (beri: Satyr in Frost) ponudili nekoliko več sebe. Za razliko od preteklih nastopov je bil Frost za svojimi bobni relativno dobro osvetljen in se je na začetku komada Now, Diabolical predstavil celo s kratkim solom. Da zna Satyr igrati kitaro tudi na odru, je dokazal že med promocijo predhodnega albuma The Age of Nero, medtem ko je tokrat na kitaro odigral kar tri komade, kar je pomenilo kar tri kitare naenkrat. Zakon! Takšne in podobne malenkosti pomenijo publiki veliko, česar se Satyr, največji gentleman med frontmani, več kot zaveda, zato besed zahvale ni manjkalo. In čeprav sem možnost intervjuja zamudil, nam je vsem navzočim odgovoril vsaj na eno vprašanje: »Katera pesem novega albuma najbolje predstavlja sodobni duh banda?« Odgovor se glasi: »The Infinity of Time and Space!« Po drugem skupinskem priklonu v slogu pravih rock zvezd se je band dokončno poslovil, medtem ko je nas, obiskovalce, iz dvorane pospremil edini s pomočjo predvajalnika predvajani komad večera, Natt.
Setlista Satyricon: Voice of Shadows, Hvite Krists død, Now, Diabolical, Black Crow on a Tombstone, Our World, It Rumbles Tonight, Nocturnal Flare, Repined Bastard Nation, The Infinity of Time and Space, To the Mountains, The Pentagram Burns. Dodatek: Mother North, K.I.N.G.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
17. 7. 2019Combichrist / Terrolokaust / Reportaže
5. 12. 2013Satyricon, Chthonic / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana