Mgła / Svartidauði / One Tail, One Head

Vesela dihurčka sta ponovno na nedeljski večer poskrbela za black metal veselico, ki je tokrat skorajda »do daske« napolnila dvorano Channel Zero. Metelkova mesto so obiskali trije bandi iz podzemlja, v kolikor je v black metal glasbi sploh še lahko govora o tako imenovanem undegroundu. Pogled na prepolno mizo z merchandiseom vseh treh bandov, povsem enostavno dosegljivost albumov v formatu mp3 na spletu oziroma še bolj enostaven spletni nakup vsega omenjenega po popolnoma legalni poti pač ne morejo biti dejavniki, ki bi se lahko primerjali s pojmom »underground«, kakršen je veljal recimo v devetdesetih, ko se je poljska poganska ali črnomašna glasba razpečevala preko doma amatersko posnetih kaset in zgoščenk. Edini kriterij, ki potem takem danes loči mainstream od undergrounda je glasba oziroma poslušalstvo, ki oceni, da so se sodobni Behemoth ali Satyricon prodali in postali mainstream, medtem ko so nedeljski nastopajoči zaradi svojega jeznega, divjega in umazanega bita všečni le posameznikom in so tako pač del … ja, naj zapišem še enkrat, undergrounda.
No, velikokrat pa underground – pa sem uporabil besedo še enkrat in mislim, da ne zadnjič – hkrati predstavlja sopomenko za pomanjkanje idej, neizvirnost, nerazumljiv ropot in šum, destruktivno agresijo, usmerjeno proti nedolžnim in nič hudega slutečim, v konkretnem primeru oziroma v primeru norveških One Tail, One Head, proti nekaterim obiskovalcem koncerta v prvi vrsti. Kaj se je zgodilo? Dejansko nič dramatičnega, a v okviru performansa v slogu »mi smo najbolj zloben band na svetu« se je vokalistu sredi nastopa zazdelo, da je primerno, da začne za glavo, lase, obraz ali fotoaparat vlačiti obiskovalce, ki jih je imel na dosegu roke. Seveda nad idejami frontmana nihče ni bil navdušen, medtem ko so mene dodobra nasmejale. Nastop norveške četverice si bom torej zapomnil po humoristični uprizoritvi črne maše v kombinaciji s presekom tipičnega norveškega black metala. Z drugimi besedami to pomeni: cupa-cupa bobnanje in že ničkolikokrat slišani kitarski riffi, ki jih bandi, kot so Celestial Bloodshed, Mayhem, Urgehal, Gorgoroth ali Darkthrone, dosti bolje obvladajo ali pa so si jih vsaj prvi izmislili. Pod črto sem od prvega banda, ki je tako rekoč ponudil le dva avtorska komada, pričakoval dosti več, a sem ob nastopu vseeno dokaj užival, vsaj so iz vseh vetrov pobrani riffi kljub vsemu bili dokaj zabavni.
Relativno slab zvok, zaradi katerega se je med nastopom One Tail, One Head še kar slabo slišala lead kitara, se je nadaljeval tudi med nastopom prvega močneje pričakovanega banda večera, islandskih Svartidauði. Da me nastop tega banda v živo ne bo kaj prida prepričal, sem vedel že takoj, ko sem pred meseci prebral letak za dotični koncert. Krivdo za to, poleg slabega zvoka, pripisujem predvsem vsem motečim dejavnikom v dvorani, ki onemogočajo »pravilno« spremljanje izvajanja črne umetnosti na odru. K tem okoliščinam sem v nedeljo štel: pretirano uporabo umetne megle (ironično, da je bilo le-te med nastopom Mgłe dosti manj), kajenje v dvorani (domov sem prismrdel po cigaretnem dimu, kot da bi svoji omi pomagal pri zelhanju* klobas) in klepetalaste kure**, ki so zaradi nerazumevanja glasbe cel večer osredotočene raje na svojo pričesko in izmenjavo informacij o najljubšem šamponu. Slednjega dejansko nisem slišal, sta pa bili gospodični poleg mene zadosti glasni, da sta me zmotili pri percepciji nastopa Islandcev. Ker tovrstnega black metala ne poslušam kaj dosti (niti ne vem, če obstaja še dosti njim podobnih bandov), sem nastop Svartidauði dojemal kot bolj surovo različico spiritualnega (morda psihedeličnega?) black metala, kakršnega so Negura Bunget predstavili z albumom 'n crugu bradului. Še najbolj sem se lahko približal točki užitka, ko sem se z zaprtimi očmi osredotočil na glasbo, takrat me je dejansko odneslo, a ne kaj preveč daleč, saj so me omenjeni moteči dejavniki vsake toliko konkretno prizemljili. Ker pa sem podobno izkušnjo pričakoval, me dotični nastop ni preveč razočaral.
Nato pa prave zvezde večera. Za njih se je Channel Zero napolnil skorajda do zadušljive nabitosti, številni obiskovalci so zaradi njih pripotovali iz Avstrije in Hrvaške, medtem ko italijanske govorice nisem zaznal, čeprav sploh ne bi bil začuden, če bi tudi le-ti množično priromali v Ljubljano, poleg njih pa še obiskovalci iz še bolj oddaljenih (sploh južnih) krajev, saj je tokratna klubska turneja izredno kratka in obsega le osem evropskih prizorišč. Na tokratnem velikem undeground black metal spektaklu sem torej zrl v številne znane stare obraze in še številčnejše neznane stare obraze, ki so v povprečju ponovno šteli okoli trideset let. Izkušena in izobražena publika, ki ve, kaj hoče, in zakaj se noče na nedeljski večer razmetavati kot divja omladina***, ki se, oborožena z dvema piroma****, poda na svojo prvo koncertno izkušnjo.
Ker Mgła na trenutni turneji ne promovirajo aktualnega albuma, so se pri izboru komadov posvetili starejšemu repertoarju, ki so ga pomešali z dvema ali tremi komadi iz zadnje plošče With Hearts Toward None iz leta 2012. Večini poslušalstva je odločitev bila kot pisana na kožo, slabši zvok, ki je kot že rečeno spremljal celoten koncertni večer, pa med njihovim nastopom sploh ni bil tako zelo moteč. Manj prijeten pa je bil nenaden zaključek nastopa brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila po približno tri četrt ure. Kot odrezano je band v vojaškem slogu, s katerim v živo predstavlja svojo glasbo, odkorakal z odra in se kljub glasnim spodbudam ni več vrnil.


zelhanje* – dimljenje, izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja
kure** – živa bitja ženskega spola, ki dajejo zunanjemu videzu večji pomen kot vsebini
omladina*** – mlado poslušalstvo, ki še ne ve točno, kaj naj počne z dolgimi lasmi in mladostniško jezo
pir**** – pivo, alkoholna pijača iz slada, hmelja, vode in kvasa