Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

4. 6. 2014

Dordeduh / Panychida / Vulture Industries / Blutmond

MC Pekarna, Maribor / 31. 5. 2014

Konec maja smo nekateri zaključili z morda enim najboljših letošnjih koncertov. V režiji KD MC Indijanez se je v mariborskem MC Pekarna ustavila turneja Branches, na katero so se skupaj podale tri skupine z vseh koncev Evrope, ki so mi že precej časa zelo blizu. Če izvzamem dejstvo, da so Vulture Industries in Blutmond zaradi logističnih preprek igrali še kar zgodaj in zaradi tega z malce okrnjeno setlisto, so se zato še toliko bolj potrudili s svojim nastopom.
Torej, točno četrt čez sedem so oder zasedli Blutmond, ki so sicer začeli kot black metal band, a jih je dandanes težko kam žanrsko uvrstiti. Glede na to, da večina članov metala niti ne posluša več, si pri pisanju glasbe ne postavljajo nobenih okvirjev in podobno je bilo tudi z njihovim nastopom. Videlo se je, da so fantje v prvi vrsti dobri prijatelji, ki skupaj počno nekaj, kar jih veseli. Zmotili jih nismo niti bolj mlačno razpoloženi obiskovalci in nekatere izmed nas so navdušili, spet druge pustili brezbrižne ali pa celo čudnih pogledov. Je pa Blutmond treba priznati, da saksofon res posrečeno vključujejo v svojo glasbo. Odigrali so par pesmi z albuma Thirteen Urban Ways 4 Groovy Bohemian Days (Working Poor, Yuppie Yeah! (A/A 3000) ter You Vs. the Modern Lifestyle) in skoraj polovico zadnjega, pred dvema letoma izdanega albuma The Revolution is Dead!. Nadejala sem se tudi kakšne pesmi (beri: Flammentod) s prvenca Endzeit, ki pa seveda sploh ne bi sodila med ostale, že avantgardno obarvane pesmi. Nostalgična optimistka, ha! Žal so imeli Švicarji smolo z zvokom, je pa res, da je njihova glasba brez neke konstante, zato je kljub tonski vaji bilo v dobre pol ure težko zadeti idealno razmerje med vsemi inštrumenti in precej razposajenima vokaloma. Blutmond si je ogledalo kar nekaj ljudi, vsaj v primerjavi z Dordeduh ter zlasti Panychido, sta pa kitarist in basist za konec poskrbela še za dodatno točko, ko sta naskočila nekajmetrsko »karanteno« pod odrom.
Setlista: Putting Hearts Together; Moonlit Chair™; Stop The Rain, Neuzeit Jesus; Working Poor, Yuppie Yeah! (A/A 3000); Birds Of Prey; 21st Century Prophets; You Vs. The Modern Lifestyle; Obsession.
Kar kmalu so nato nastopili Vulture Industries, sicer headlinerji na letošnji turneji, in večina ljudi je seveda prišla pogledat ravno njih, zato se je dvorana počasi prijetno napolnila. Vsaj če si trezen, ti nič ne more pokvariti koncerta bolj, kot da se gneteš kot sardina v konzervi in tudi prideš ven temu primerno masten od svojega in tujega znoja. Tokrat smo obiskovalci prišli na svoj račun brez tovrstnih (pre)izkušenj in tudi tekom večera nihče v dvorani ni kadil. Ne vem, ali je to v Pekarni vedno tako ali so ljudje tokrat uslišali prošnjo bobnarja Dordeduh zaradi njegovih zdravstvenih težav. V vsakem primeru pohvalno! Več kot hvale vredni so bili tudi Vulture Industries; Norvežani vselej poskrbijo za pravi show in pevec Bjørnar se vsakič domisli česa novega. Tokrat si na primer okoli vratu namesto kravate ni nadel zanke za na vislice, si je pa sredi koncerta postavil še dodaten podij iz kovinskega kovčka, od koder je občinstvu nekaj časa namenjal svoje manične gibe in poglede. Poleg živčnega postopanja z enega konca odra na drugega se je tudi pomešal med navzoče pod odrom, s člani Blutmond spravil v pogon krajši »vlakec«, ki so se mu že v prvem krogu spontano priključili še nekateri obiskovalci; natančneje med drugim delom komada Blood Don't Eliogabalus, s katerim so se Norvežani poklonili Devil Doll. Bjørnarju se je še posebej »utrgalo« med super uprizorjenim shizofrenim monologom s kitaristom Eivindom v komadu A Path to Infamy s prvenca The Dystopia Journals. Za Pills of Conformity ter Grim Apparitions je sicer zmanjkalo časa, vendar so Vulture Industries pri nas v zadnjih nekaj letih že tolikokrat igrali, da bi bilo škoda, če se tokrat ne bi osredotočili na aktualni plošček The Tower. Ker so v Mariboru igrali zadnji dan, so se za konec turneje domislili še posebnega poslovila in med obiskovalce spustili še nekaj oranžnih papirnatih letal z napisom »hope«. Odprto torej ostaja, na kaj naj upamo mi ali upajo oni sami, je pa jasno, da so Vulture Industries poskrbeli za koncert in pol.
Setlista: The Tower, The Bolted Door, Divine – Apalling, The Hound, The Pulse of Bliss, Blood don't Eliogabalus, Lost Among Liars, A Path to Infamy.
Češka pagan metal skupina Panychida je vzbudila precej mešane občutke, zlasti ker so postavili njihovi predhodniki tako visoka merila in pričakovanja. Turneji so se Čehi pridružili čisto na koncu in če sem prav razumela, so jih ostali bandi dobesedno pobrali po njihovem nastopu v Brnu. Panychida se sicer jeseni v Slovenijo vračajo skupaj s poljsko Arkono, vendar bodo Čehi zadnji razlog za morebiten obisk tega koncerta. Še en band je bil tokrat po eni strani čisto odveč, po drugi pa bi bil preskok z Vulture Industries na Dordeduh morda vseeno prevelik. Ne morem pa mimo občutka, da bi manj ljudi šlo že prej domov, če bi kot naslednji zaigrali kar Romuni. Čehi imajo za seboj že tri studijske albume in EP, vendar v desetih letih svojega obstoja še vedno niso izoblikovali svojega sloga. Pa ne, da je bila glasba slaba ali slabo odigrana, toda riffi so se mi zdeli že tisočkrat slišani in manjkalo jim je tiste češke note. Z drugimi besedami, glede na to, da se predstavljajo kot poganski band, se jih vsaj po glasbi ne da geografsko umestiti oz. povezati s slovansko mitologijo in izročilom. Igrajo melodični death metal in to je to. Že po videzu ne bi nikoli rekla, da večina članov šteje že čez 30. Tega niso kazali niti z odnosom do publike, ki se je z vsako pesmijo le še redčila, dokler njihovega nastopa ni spremljala le še peščica njihovih prijateljev in nekaj novinarjev. Morda jim delam krivico, ampak tako nekarizmatičnega pevca že dolgo nisem videla in odbijajoč se žal ni zdel samo meni. Po dobre pol ure so se Čehi navzočim zahvalili in kasneje za nekaj časa pomešali med publiko.
Sledil je zelo dolg odmor, tako da so Dordeduh po malce daljši tonski vaji pričeli igrati zares šele proti enajsti uri in tudi med prvimi par komadi je Hupogrammos oz. Edmond še vedno dajal občasna navodila tonskemu mojstru. Očitno ni perfekcionist le v studiu in rezultat je bil precej soliden zvok vse do konca njihovega nastopa. Že takoj sem opazila, da je tokrat na bas kitari Flaviusa Misară?a nadomeščal Mihai Moldoveanu, s katerim imajo kitarist Cristian Popescu (Sol Faur), pevec Edmond in bobnar Sergio Ponti skupaj post rock projekt Sunset in the 12th House, toda razlika je bila opazna le na vizualni ravni, saj se je Mihai tudi odlično vklopil v Dordeduh. Tudi sicer je vse teklo kot po maslu in še setlisto so Romuni oblikovali v povezano, organsko celoto. Po uvodu v pesem Jind de tronuri so namesto slednjega zaigrali dosti mirnejšo vižo Dojană. Na tej točki je brez še nekaj dodatnih rogov in klaviaturske spremljave pesem zvenela malce praznejša, je pa bilo pesem tudi v tej izvedbi zanimivo slišati. Verjetno je bila le matrica prepotiho, z njo so od odhoda Gallalin namreč v živo rešili manjkajoče klaviature, saj smo jo pri preostalih komadih lepo slišali (na primer piščal pri pesmi Cumpăt). Šele proti koncu koncerta sem opazila, da nas je v dvorani ostalo le še kakšen ducat do dva obiskovalcev. V bistvu še sreča, saj se je v dvorani tako lahko vzpostavilo precej intimno vzdušje, tako med bandom in poslušalci kot tudi med samimi obiskovalci. Potem, ko so se Dordeduh zahvalili in odpravili z odra, ni trajalo dolgo, preden smo vsi začeli ploskati po ritmu ljudske pesmi na koncu zaključnega komada Jind de tronuri in nekateri so vztrajali še potem, ko je matrica že zdavnaj potihnila. Na kaj več niti ne bi mogli upati, saj so nam odigrali praktično vso svojo diskografijo, smo se pa težko sprijaznili z dejstvom, da je koncerta konec. Dordeduh so ena redkih skupin, ki te preprosto spravi v trans že samo s svojo glasbo, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali jo začuti ali ne.
Setlista: Dojană, Zuh, Flăcărarii, Cumpăt, E-an-na, Calea roţilor de foc, Pândarul, Jind de tronuri.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
1. 8. 2023Tolminator Metal Fest 2023, 1. dan / Reportaže
14. 3. 2016Odd Crew / BattleX / Reportaže
27. 7. 2015Rossomahaar / Cvinger / Reportaže
14. 7. 2014Vulture Industries / Intervju
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj