Obituary / M-Pire of Evil / Dust Bolt / Posthum

Sreča je na moji strani. V mislih sem ta koncert že odpisal, saj se je terminsko prekrival s potepanjem po Berlinu. Na koncu je moje letalo kljub vsemu pet ur pred koncertom pristalo v Innsbrucku. To je bil praktično prvi letošnji innsbruški koncert po skoraj dveh mesecih zatišja (nazadnje sem se kulturno udejstvoval davnega novembra), torej vprašanje »Ali se mi ljubi?« sploh ni prišlo v poštev.
Za naše razmere se je uradno vse začelo dokaj zgodaj (ob 19. uri), a iz izkušenj mi je znano, da se nihče ne drži ure, zato sem se na prizorišču narisal »šele« okrog 20. ure – za čuda sem zamudil začetek! Ljudi je bilo sicer le za vzorec, večinoma so se potikali v kadilnici v zgornji etaži, čakali za oddajo garderobe ali enostavno pili poceni alkohol pred Weekenderjem. Zamudili niso nič – prvi band, Posthum, je bil za današnji večer žanrsko rahlo neustrezen – black metal. Sam sem potreboval nekaj taktov, da sem sploh dojel, da se igra black metal, saj ni bilo ne duha ne sluha o corpsepaintu in podobnim blackmetalskim rekvizitom. Prva stvar, ki sem jo zasledil, je bil tipičen black vokal, nato so postale stvari vedno jasnejše. Kljub razsvetljenju pa se me glasba ni dotaknila, saj že v osnovi nisem pristaš black metala (a si upam trditi, da bi se tudi poznavalcem tega žanra glasba zdela dokaj monotona in generična). Pevec je imel majico Emperor, kar je le potrjevalo, od kod črpajo navdih za glasbo. Publika še ni bila najbolj v formi, osamljeni pijani Tirolec je čupal naslonjen na ograjo, ostali smo raje opazovali z razdalje in po koncu seta skupini solidarnostno zaploskali.
Posthum so me pustili hladnega, bal sem se, da sledijo podobni bandi (mimogrede – nisem preverjal ostalih nastopajočih, vedel sem le za Obituary). Faktor presenečenja je vedno dobrodošel za dramo! Bil sem odrešen, na sporedu so bili Dust Bolt. Fuckin' thrash iz Bavarske! Ta (thrash, ne Bavarska) vedno zaigra na moje srčne strune, zato se je začelo dogajati, kot se za thrash koncerte spodobi: norišnica povsod. Opazil sem, da se je leva polovica dvorane posvetila čupanju, desna pa mosh/circle pitu. Super vzdušje! Fantje na odru so pokali od energije, čupanje z zelo dolgimi lasmi (sem jih zaradi tega celo slikal in poslal sliko sodelavki, ki ima fetiš na dolge lase, da bi ocenila situacijo), ki so se nekajkrat zataknili v lastne/»soigralčeve« strune. Pevec je s čupanjem celo izbil mikrofon s stojala. Nekje na poti sem še slišal skoraj identičen riff, kot je v Betrayer (Kreator). Dober nastop, spominjal me je na tipičen koncert Suicidal Tendencies (kjer na odru skačejo in norijo vsi po vrsti). Če bo le naslednji band uspel ohraniti to stanje duha …
Morda se me bo kdo sramoval, a nisem imel pojma, kdo za hudiča so bili tretji po vrsti, M-Pire of Evil. Izgledali so stari (pomislil sem, da bi bilo kul imeti očeta, ki igra pri teh letih v metal bandu) in folk je navdušeno pel večino besedil. Hm … Očitno so zelo znani, le zakaj nisem slišal za njih? Gledam po dvorani, med publiko je bilo ogromno majic Venom. Rings a bell? Mogoče. Oba veterana (bobnar je bil izvenserijski mladec) sta bivša člana Venom: Mantas in Demolition Man. Aha, torej je folk prepeval večino pesmi Venom. Razumljivo, saj so M-Pire of Evil dokaj sveži, ustanovljeni so bili 2010 in izdali »komaj« dva studijska albuma. Top hit večera je bila pesem Black Metal, Demolition Man je dejal, da je ta pesem za vedno spremenila metal. Hm? Kakorkoli, moja raven dopamina je v primerjavi z Dust Bolt žal padla. Malo preveč so hlinili zlo (rdeča živilska barva v usta, nato počasi izpljuneš in izgleda, kot da krvaviš). Dva poleg mene sta se ob tem prizoru le nasmejala in se v trenutku smeje umaknila izpod odra.
Ne vem, koliko je bila ura, nisem se obremenjeval s časom, bilo je preveč luštno. Dvorana se je napolnila do zadnjega kotička. Vseh sedem žensk je bilo blaženih med možato publiko! V glavi sem taval po spominih in se hotel spomniti, kdaj sem nazadnje videl Obituary. Misli mi je prekinil začetek glasbe, iz razdalje (šel sem do mešalne mize, sem sound snob, rad imam dober zvok) vidim dolgo blond čupo, zaščitni znak pevca Johna Tardyja. Izbor uvodnih pesmi je bil svež, kar pomeni dosti materiala z aktualnega albuma Inked in Blood. Najkrajša recenzija v Dejanovi karieri je sama po sebi zgovorna. Novi material ne ponuja nič, kar bi jemalo dih. Ampak – vsak nastop v živo je neprimerljivo boljši (iz izkustvenega vidika) v primerjavi s poslušanjem glasbe doma. Pri Obituary mi je bil vedno všeč prepoznavni vokalni stil in tisti »Fender buzz sound« kitar, zato sem se kljub neprepričljivi novi izdaji Inked In Blood z veseljem vrnil pod oder. In splačalo se je! Užival sem od prve do zadnje sekunde. Nekateri celo bolj kot jaz – obilo stagedivinga, ampak res! Plavalci so band na koncu že začeli motiti, saj je bil oder že v osnovi zelo majhen. Končalo se je (kakopak!) s klasiko: Tardy je izjavil: »This is the tidllllllllllll treeeeeeeeeee of auuuuu very first recooooooo. Essss entitlllllll sloooooooooooo!!!!!« (»This is the title track of our very first record, it is entitled Slowly«). Za boljšo predstavo klikni sem.
Dober koncert, zelo žanrsko raznolik. Skoraj kot Radio 1 – za vsak okus nekaj! Dober začetek koncertne sezone, se veselim prihajajočega leta, na vidiku je kar nekaj koncertov, najbližje je na vidiku nekaj na začetku februarja …