Therion

Na Lepaca Kliffoth albumu so Therion v svojo glasbo vnesli elemente klasične glasbe, v naslednjem desetletju pa je kombiniranje orkestralne glasbe in metala postal temelj njihovega ustvarjanja. Po več kot dveletnem premoru je konec maja izšel njihov novi album, v bistvu dva, Lemuria ter Sirius B. Podrobneje je o obeh albumih in bandu spregovoril njihov vodja, Christofer Johnsson.


MATJAŽ:
Nekaj dni nas loči od izida novega albuma oziroma dveh albumov, Lemuria in Sirius B. Zakaj ste se odločili izdati dva albuma hkrati?

CHRISTOFER:
Imeli smo toliko pesmi, v bistvu 55 pesmi. Od teh je bil več kot 30 takih, za katere smo smatrali, da so dobre in bi morale biti na plošči. To je dovolj materiala za tri albume, vendar nismo mogli posneti treh albumov hkrati. Posneti po en album pa bi vzelo preveč časa, če bi jih promovirali in vmes šli na turnejo, trajalo bi nekaj let, da bi izšel tretji. Tako se nam je najboljša pot za izdajo te trilogije zdela posneti in izdati dva albuma hkrati ter dokončati pesmi za tretjega. V bistvu gre za dvojno izdajo, tri mesece bosta albuma na voljo skupaj, to je ceneje za fane, nato pa bosta vsak posebej.

MATJAŽ:
Kje so glasbene razlike med Lemuria in Sirius B?

CHRISTOFER:
Ko smo imeli dovolj materiala za tri albume, smo opazili, da bi bilo logično en album narediti bolj progresiven in to bo naslednji. Potem en album, ki bi bil bolj neposreden, melodičen, šel hitro v uho in bil hkrati bolj bombastičen ter heavy metalski, to je Sirius B. Na Lemuria pa so zbrane preostale pesmi, ki se stilsko precej razlikujejo in zato je Lemuria med temi tremi albumi verjetno najbolj raznolik.

MATJAŽ:
Imaš najljubši album, ti kateri bolj ustreza kot ostala dva?

CHRISTOFER:
Odvisno od razpoloženja. Morda mi bolj ležijo progresivne zadeve, mislim pa, da sta Kristian in Johan bližje Sirius B, veliko mojih prijateljev pa ima raje Lemuria. Različni okusi, odvisno, kaj ti je všeč. Vendar mislim, da vsak Therion fan najde nekaj zase na vseh. Če banda še ne poznaš dobro in si bolj za heavy metal, potem ti bo verjetno bolj všeč Sirius B. Če so ti všeč bolj progresivne zadeve, dolge pesmi iz sedemdesetih let z ogromno riffi in drugih zadev, potem ti bo verjetno všeč naslednji album in če bi rad nekaj zelo raznolikega, tudi z nekaj bolj brutalnimi zadevami, recimo death metal vokali, potem ti bo verjetno všeč Lemuria.

MATJAŽ:
Gre za konceptualna albuma?

CHRISTOFER:
Ne, ne, vzeli smo le dva naslova pesmi za naslova albumov.

MATJAŽ:
Tokrat ste snemali s Praškim filharmoničnim orkestrom. Zakaj ste odločili za to sodelovanje?

CHRISTOFER:
V Evropi je le nekaj zares dobrih orkestrov. Večina jih noče sodelovati z rock bandi, tisti pa, ki to počnejo, zaračunajo vrtoglave vsote, kot na primer London Session Orchestra. Praški orkester je odprt za vse mogoče zadeve in njihove cene so razumne. Niso nič slabši od londonskih filharmonikov, razlika je le v ceni. Mislim tudi, da se londonski filharmoniki obnašajo nekako kot rock zvezde, vedo, da so dobri, slavni so in tako sodelovanje je zanje le služba. Praški filharmoniki pa stvar vzamejo bolj resno, res se hočejo potruditi, glasbeniki so bolj entuziastični, rezultat pa je enak ali boljši, zelo dober. Mislim, da so v Evropi najboljši berlinski filharmoniki, vendar še nisem slišal, da bi kdaj sodelovali z rock bandom, tako se verjetno ne bi ujeli.

MATJAŽ:
Nightwish so snemali z londonskim orkestrom.

CHRISTOFER:
Ja, bandi z ogromno sredstvi ponavadi sodelujejo z njimi. So tudi zelo počani, tako da to pobere veliko denarja. Vendar so postali popularni že v sedemdesetih, so zanesljivi, ljudje vedo, da dobro delajo. Mislim, da veliki bandi pri sodelovanju z orkestrom gledajo na to, s kom so sodelovali drugi bandi in vsi nato sodelujejo z londonskim. Če pa bi imeli malo poguma, bi iskali drugje in preizkusili kakšen drug orkester.

MATJAŽ:
Po drugi strani pa so s praškim orkestrom sodelovali Rage in Iced Earth.

CHRISTOFER:
Pa tudi Dimmu Borgir.

MATJAŽ:
Koliko ljudi je potem sodelovali pri teh albumih?

CHRISTOFER:
164, še nikoli jih ni bilo toliko.

MATJAŽ:
Zdaj ste pisali pesmi kot ekipa, ne samo ti, tudi Kristian in Johan sta nekaj napisala.

CHRISTOFER:
Ja, res je. Večina Johanovih pesmi v bistvu ni prišla na plošče, ker so bile preveč brutalne. Zvenelo bi kot Slayer z opero, he, he. Je pa na eni najboljših pesmi na albumu, The Khlysti Evangelist na Sirius B, napisal vse kitarske linije, vse harmonije, jaz sem dodal samo vokalne harmonije, okrestracijo in operni začetek pesmi. Kristian je sam napisal dve pesmi, Typhoon in Son Of The Sun. Njegovo pisanje je malo bolj popovsko ali hitovsko. Potem pa sva skupaj napisala še štiri pesmi, tako da je bil Kristian zelo aktiven.

MATJAŽ:
V preteklosti ste imeli veliko težav z zasedbo, ti si še edini originalni član. Zakaj je bilo pri Therion tako veliko menjav članov?

CHRISTOFER:
Sprva smo imeli pet let zelo stabilno zasedbo, to je bila originalna postava. V bistvu smo se skupaj učili igrati na instrumente. Ta postava je razpadla, ko je bobnar dobil drugega otroka in načrtoval tretjega, hotel je družinsko življenje. Basist se je selil v ZDA, od tam je bila njegova mama in družina se je odločila preseliti, tako da je moral oditi. Kitarist je hotel začeti igrati bass in čisto drugačno glasbo, naveličan je bil death metala, ki smo ga igrali takrat. Tako sem ostal še jaz in spraševal sem se, ali naj začnem nov band, ali nadaljujem s Therion. Ker sem večino materiala napisal sam, sem uvidel, da bi v novem bandu še naprej igral te pesmi, tako da bi bilo neumno začeti z drugim imenom in zasedbo. Ko imaš dobro zasedbo in iščeš nove ljudi, je težko dobiti prave. Takrat sem vedno naredil napako, da sem v band pripeljal tiste, ki so bili dobri prijatelji. Pridružili so se mi zaradi prijateljstva, »Oh, posnemimo ploščo in pojdimo na turnejo s Therion,« vendar v resnici nikoli niso bili velik del naše glasbe. To so bolj storili zaradi prijateljstva, ne ker bi jih to zanimalo glasbeno. Poleg tega je bilo z njimi veliko dela in nič denarja. Ko so si našli dobro službo, niso morali kar oditi na turnejo, tako da so izbrali službo. Edino bobnar Piotr je bil res dobra izbira. Res je bil del banda in z mano je posnel tri albume. Potem se ni razumel z basistom, ki je naredil nekaj res neumnih stvari. Imel sem izbiro med Piotrom in basistom in Piotru sem rekel, naj on odpusti basista, če hoče. To je naredil, a ljudje so mislili, da sem to naredil jaz kot vodja banda, v resnici pa nisem imel z basistom nobenih težav. Potem smo imeli zasedbo za Theli album in spet sem delal z ljudmi, ki so bili dobri prijatelji, spet sme naredil iste napake. Prišel je uspeh in problem je bil, da smo morali delati bolj profesionalno, ne le biti znan underground band. Začeli smo prodajati plošče, odšli na turnejo z znanimi bandi in preprosto smo morali zveneli veliko bolje. Te ljudi pa je bolj kot glasba zanimal rock 'n' roll stil življenja, zato so tudi igrali glasbo, da bi imeli tako življenje. Moralo pa bi biti obratno. Če bandi igrajo glasbo in živijo tako življenje, ok, to je njihova stvar. Tukaj pa je bilo obratno. Kot sem poskušal narediti red in uvesti nekaj discipline, smo zaradi tega imeli veliko konfliktov. Zdelo se je, da jim je alkohol bolj pomemben kot koncert za fane, ki so kupili vstopnice. Nisem zapravil pol svojega življenja, da bi ostal na tej točki in bil na turneji s pijanci, ki jim ni bilo mar za fane, tako da je bila edina rešitev, da odidejo. V tem času je odšel tudi Piotr, ker sva mislila, da bo Theli velika polomija, da ne bova prodala plošč, ker delava preveč nenavadno glasbo. Vseeno je dobila odlične kritike in drugim glasbenikom smo bili všeč, imeli smo res močno bazo die-hard fanov, nismo pa dosegli večjih množic. Mislila sva, ok, zdaj bova naredila še bolj nenavadno ploščo, tako da bova sigurno pogorela in to bo zadnja plošča, saj sva porabila veliko denarja za produkcijo. Pričakovala sva tudi, da nas bo založba odpustila zaradi stroškov in nenavadne plošče, nisva pa si tudi mogla predstavljati, kako bi izpeljala turnejo s to glasbo. To je še ena pomembna stvari, glasba je postala bolj kompleksna in zahteve za najboljšo izvedo so bile višje, nič več samo pitje piva in slemanje. Večja kompleksnost glasbe je še en razlog za večjo disciplino v bandu, ne samo zaradi prodaje plošč. Piotr se je vpisal na univerzo, začel študirati in ko sva izvedela, da so se plošče začele prodajati in je založba rekla, da moramo na turnejo, je bilo že prepozno, imel je druge načrte in moral sem najti drugega bobnarja. Nato sem posnel Vovin, v bistvu kot solo, najel sem glasbenike, ker sem imel dovolj vsa ta viharna leta z različnimi ljudmi in še posebej tistimi pijanci. Rekel sem si, da želim delati z ljudmi, ki to počnejo zaradi zanimanja za glasbo, tako da sem najel glasbenike. Na turneji za ta album je igral bobnar Tommy, bil je odličen in kul kot človek, tako da sem mu ponudil stalno mesto. Preko njega sem spoznal tudi Kristiana in Johana. Zaradi svojih glasbenih sposobnosti so tako v bandi prišli trije glasbeniki, prej nisem nikoga poznal in na začetku se nismo imeli prav veliko za pogovarjati, imeli smo precej različne interese. Vendar so zares želeli igrati in biti del banda, kasneje so se razvila tudi zelo dobra prijateljstva. Tako je bila to res prava pot do ustrezne zasedbe.

MATJAŽ:
Kristian in Johan sta še vedno člana, trenutno pa ste brez bobnarja?

CHRISTOFER:
Po nekaj letih si je Tommy želel početi nekaj drugega. Za snemanje Secret Of The Runes smo postavili studio in on je polovični lastnik. Hotel je nove izzive. Videl je svet, vse kraje, kjer smo igrali, to zanj ni bil več izziv, tako da se je odločil biti doma, biti v studiu, vaditi bobne več ur vsak dan in delati z drugimi bandi, postati dober studijski tehnik in producent. In sem pa tja kakšen projekt, ne dolge turneje in podobno. To spoštujem, nikoli ne bi odšel iz banda kar tako. Nikoli ne bi povzročal težav, našel je tudi zamenjavo, Richarda, vendar smo med snemanjem z njim ugotovili, da ne bi več sodelovali. Svoje delo je dobro opravil, vendar imamo različne cilje. Therion vzame veliko časa, albuma smo snemail enajst mesecev. Ko se nam je pridružil Richard, smo v pol leta odigrali en festival v celem poletju, še pol leta pa je trajalo, da smo začeli snemati. Potem enajst mesecev snemanja, kar pomeni skoraj dve leti, ti pa si v tem času posnel le bobne in nič drugega. Potem je trajalo pol leta do izida in še nekaj mesecev bo do turneje, ki se začne jeseni. Preprosto ni imel potrpljenja, da bi čakal na vse to. Hotel je oditi, igrati pri drugih bandih, kot otrok, ki hočen en bonbon takoj, ne pa počakati do doma, ko bi lahko dobil celo vrečko. Več let je igral brez kakšnega velikega uspega in nenadoma je najprej igral pri Therion, potem pa je prišlo ogromno zanimivih ponudb, recimo od Soilwork, enega njegovih najljubših bandov, na koncu pa se je pridružil Chimaira. Taki bandi mu veliko bolj ustrezajo, ker lahko album posnamejo v enem mesecu in so stalno na turnejah. Stalno to počnejo, pridejo domov, malo vadijo, napišejo pesmi za nov album, ga posnamejo in spet grejo na turnejo. Tako je najboljše za vse in uspelo nam je najti novega bobnarja, v bistvu s pomočjo Tommyja, to je njegov prijatelj Petter Karlsson. Imamo iste cilje, medtem ko smo doma počne druge stvari in raje si vzame čas in dela na naš način.

MATJAŽ:
Na začetku je bil Therion death metal band, potem ste se od tega začeli umikati bolj k simfoničnemu, orkestralnemu metalu. V tem stilu ste posneli veliko dobrih albumov. Je še prostor za izboljšave, za razvoj Therion v tej smeri?

CHRISTOFER:
Vedno se bomo razvijali naprej. Drugi ljudje se vedno bolj zavedajo kozmetičnih, površinskih sprememb. Če srečaš starega prijatelja in vidiš, da nosi popolnoma drugačna oblačila, to je prva stvar, ki jo opaziš. Če pa bi medtem, ko sta se nazadnje videla, zbolel za shizofrenijo, bi to lahko izvedel le z več pozornosti, globljim opazovanjem. Podobno je s Therion album. Nič več ni toliko kozmetičnih sprememb, spremembe so bolj v globini glasbe. Definitivno je bilo kar nekaj evolucije na vsakem albumu s klasičnimi aranžmaji. Mislim, da veliko metal fanov tega ne opazi, ko album posluša prvič. Bolj poslušajo kitare in celosten zvok, moji prijatelji, ki poslušajo klasiko, še posebej en, ki je tudi skladatelj, ko je slišal nov album je rekel, da je to največja sprememba do sedaj. Verjetno bodo fani potrebovali malo več časa, da odkrijejo te stvari. Vsaj večina.

MATJAŽ:
V kateri vlogi se bolje počutiš, metal glasbenika ali klasičnega skladatelja?

CHRISTOFER:
V obeh, sem metalec, odraščal sem ob metalu, vendar polovico tega kar poslušam sestavljata opera in klasična glasba. Zadnji dve leti poslušam oboje, vendar so moje korenine v metalu. Glasbenik in skladatelj sta tudi dve različni stvari. Igranje je bolj podobno hobiju, super je igrati v živo, vendar doma nikoli ne vadim kitare, nikoli. Po snemanju teh albumov se električne kitare dobesedno nisem dotaknil eno leto, dokler ni bil čas za vaje z novim bobnarjem in priprave za festivale. Zame je to kot voziti se s kolesom, nikoli ne bom padel na določen nivo, vedno bom igral kitaro, vendar ne bom nikoli zelo natančen, ker ne vadim. Zadovoljen sem, da lahko igram svoje komade in sem član velike Therion zasedbe, vendar je ustvarjanje glasbe, ni važno ali metal ali kasične, tisto, s čimer se preživljam. Glede klasike mislim, da nekaj let nazaj ne bi bil sposoben napisati simfonije, opere ali nečesa podobnega. Therion je bila moja šola. Na Lepaca Kliffoth sem začel z dvema solistoma, vokalnima, violino in zborom, za to ni preveč težko skladati, ker lahko poješ sam in vidiš, če je možno to odpeti ali ne in pogledaš v knjige, kako visoko ali nizko lahko pojejo. Na Vovin sem pisal za majhen godalni orkester, kar je bil tudi relativno lahko, na Deggial sem začel z instrumenti kot so piščali, pihala, na Secret Of The Runes pa s celim orkestrom in nenavadnimi instrumenti kot Wagnerjeva tuba, alt flavta, pikolo, kontrabas, ne tako pogosti instrumenti. Zdaj sem tudi posnel vse hkrati, prej sem snemal del za delom, najprej godala, potem lesene piščali in na koncu pihalni del, nato pa sem vse zmiksal skupaj. Tokrat sem bolj ali manj vse naredil hkrati, vedno naredim nov korak naprej in mislim, da sem na tej točki sposoben napisati tudi opero. V bistu sem se tega že lotil, napisal sem 15 minut, vendar je verjetno ne bom imel časa dokončati v desetih letih. Ogromno je stvari s Therion in ogromno glasbenih podatkov, znanj v operi. Če pogledaš najboljše skladatelje v svetovni zgodovini, kot je na primer Richard Wagner, opere nikoli niso napisali v letu ali dveh, trajalo je več let, ker je opera dolga in v njej je ogromno glasbenih informacij, elementov.

MATJAŽ:
Jeseni prihajate na evropsko turnejo. Boste samo štirje, ali boste vzeli s seboj več glasbenikov?

CHRISTOFER:
Ne bi bilo smiselno imeti s seboj majhnega orkestra, ker ti aranžmaji niso napisani zanje. Osebno glede petja mislim, da je pomembno imeti na odru več pevcev, seveda ne moremo pripeljati na primer dvaintridesetčlanski zbor, rajši manjši. Šest pevcev smo ponavadi vzeli s sabo v zadnjih dveh letih.

MATJAŽ:
Za konec lahko še kaj sporočiš fanom v Sloveniji.

CHRISTOFER:
Upam, da bomo končno dobili priložnost igrati v Sloveniji, mogoče v Mariboru ali Ljubljani. Če ne pa upam, da se vidimo v Avstriji ali kje drugje v bližini.

MATJAŽ:
Oh, sem malo presenečen, da poznaš imena naših mest, he, he.

CHRISTOFER:
Na Švedskem imamo šole, he, he. Le Američani ne znajo geografije. Vedno se veselim koncertov v državah, kjer še nismo igrali, vedno kaj vidiš. Enkrat sem že bil v Sloveniji, za kratek čas v Mariboru, ko sem se skozi peljal na Hrvaško. Vtis je bil dober. Razen ko prideš čez mejo, vidiš lep črn asfalt in moraš plačati cestnino, takrat je bila 1 DM. Potem se pelješ po hribu navzgor in na drugi strani se začne cesta, ki izgleda stara 100 let, nekakšen cestni muzej. Verjetno je zdaj že obnovljena, to je bilo dolgo nazaj, he, he.