Doro

V sodelovanju z medijskimi partnerji objavljamo intervju, ki ga je naš Gorjanec v izvirniku opravil za Radio Bob – 100% rock.

Pred nekaj časa smo dobili ponudbo, ki smo jo seveda z veseljem sprejeli, saj se ne zgodi vsak dan, da imaš priložnost govoriti s pravo pravcato kraljico heavy metala – Doro Pesch, ki je sceno zavzela sredi 80-ih z zasedbo Warlock in je po več kot treh desetletjih metaliziranja še kako aktivna. Iz najinega pogovora, njenega načina govorjenja in strastnih opisov doživljanja sveta okoli nje sem v prvi vrsti uspel začutiti, da gre za nadvse pristno in iskreno osebo, ki dobesedno živi za metal glasbo in ki ji tako dolgoletna podpora njenih oboževalcev kot tudi stik z njimi na prav vsakem koncertu resnično veliko pomeni. Gospodična je tudi zelo zgovorna, zato je žal nisem imel prilike povprašati o marsikateri stvari, med drugimi tudi o njenem dobrem prijatelju Lemmyju, a kljub temu sva imela nadvse zanimiv pogovor.

GORJANEC: Živjo, Gorjanec tukaj. Sem dobil Doro?

DORO: Ja, jaz sem, lepo te je slišati.

GORJANEC: V veselje mi je, da imam priliko govoriti s tabo. Kako se imaš na ta pomladanski večer?

DORO: Odlično se imam, odlično! Pripravljam se na naslednjo turnejo po Rusiji, čez nekaj dni gremo na festival Full Metal Mountain, ki ga v avstrijskih Alpah organizira ekipa Wackna, trenutno pa sem v studiu, kjer snemamo novo ploščo, tako da sem ves čas razpeta med delom v studiu in koncertnimi pripravami. Zelo se že veselim vsega skupaj.

GORJANEC: Ko si že omenila ploščo; ravno eno od mojih vprašanj se je nanašalo na to, da je minilo že pet let od tvojega zadnjega albuma. Kaj torej pripravljaš za nas?

DORO: Tako je, pet let. Nekaj let smo bili nonstop na turneji, potem pa smo izdali še trojni live DVD/blu-ray za trideseto obletnico z naslovom Strong and Proud, ki je terjal še dodatni dve leti dela, ampak mislim, da se je izplačalo, ker je zadeva res lepo izpadla.
Čas kar beži, ko koncertiraš po celem svetu, zato smo šele pred kakim letom začeli s pisanjem prvih novih pesmi, novi album pa naj bi predvidoma izšel konec tega leta. Prej žal resnično nismo imeli časa; še posebej DVD nam ga je ogromno vzel.

GORJANEC: Seveda, tridesetletnica delovanja je vendarle velik dosežek in tudi projekt, ki ste si ga zadali ob tem jubileju, je moral biti zelo zahteven, saj so pri njem sodelovali številni priznani glasbeni gostje.

DORO: Ja, pridružilo se nam je cel kup prijateljev in ljudi, s katerimi smo bili skupaj na turnejah. Bilo je res neverjetno! Prvi veliki koncert smo imeli na Wacknu leta 2013, kjer sem načrtovala tudi duet z Lemmyjem, saj smo igrali en za drugim, ampak tisto je bil eden res najbolj vročih dni v Nemčiji, kar jih pomnim, zato je tudi Lemmy po zgolj nekaj odigranih komadih z Motörhead odkorakal z odra in do mene je prišel njihov kitarist Phil Campbell ter mi rekel: »Veš, bojim se, da Lemmyja danes ne bo več nazaj na oder,« kar sem tudi sama že slutila.

No, ampak da ne bi šlo vse v nič, se je potem Phil ponudil, da bi se nam on pridružil, kar me je zelo razveselilo, in skupaj smo odigrali Breaking the Law od Judas Priest. Pa še veliko drugih gostov je bilo, na primer pevec skupine Subway to Sally, pa Biff, Lordi, Udo … Z Udom smo pravzaprav nastopali kar nekaj dni zapored.

GORJANEC: So bile vse te kolaboracije skrbno načrtovane vnaprej ali je prišlo tudi do kake improvizacije, kot na primer, ko vam je na pomoč priskočil Phil Campbell?

DORO: Ja, to s Philom je bilo povsem spontano. Razmišljali smo, kateri komad bi zaigrali skupaj, potem pa je vprašal, če igramo Breaking the Law, in odločitev je padla. Za nameček je še pevec skupine Sabaton priskočil odpet naslednjo skladbo All We Are in bilo je res super.

Nekatere stvari so bile seveda načrtovane dolgo vnaprej, recimo Hansi Kursch iz Blind Guardian, s katerim prej še nikoli nisva nastopila skupaj v živo, tako da je bila to odlična prilika za nekaj posebnega. Tudi Blazea Bayleyja sem poklicala in mu predlagala sodelovanje pri tem projektu. Z njim sva stara znanca; večkrat sva že nastopila skupaj ter celo z orkestrom odpela Fear of the Dark za DVD Classic Diamonds, zato sem tudi tokrat želela njega zraven.

Kot rečeno, nekatere stvari so bile spontane, druge pa načrtovane tudi po leto vnaprej, zato sem zelo vesela, da se je vse skupaj odlično izšlo.

GORJANEC: Res se je odlično izšlo, a verjetno vam je pobralo tudi ogromno živcev. Je bila nemara prisotna tudi trema oziroma ali te po vseh teh letih in kilometrini sploh še kaj stiska v želodcu, preden stopiš na oder?

DORO: Ja, totalno! Še vedno sem tako živčna kot na začetku, pa naj bo to pred dvema človekoma ali pred dva tisoč. Še posebej Wacken me je znerviral; mislim, da nisem spala cela dva tedna zaradi tega. Spominjam se prvega dne, ura je bila okoli desetih zvečer, ko so oder zavzeli headlinerji Rammstein, ki vedno priredijo fenomenalen šov z najboljšo pirotehniko, mi pa smo bili headlinerji naslednji dan in razmišljali, kako naj se kosamo s takim performansom, zato so nas kar dajali živci, ampak mislim, da smo se povsem dobro odrezali.

GORJANEC: Pa nam povej, kaj je tvoja skrivnost? Kako se ti soočiš s svojimi strahovi?

DORO: V bistvu sem velika ljubiteljica borilnih veščin. Začela sem trenirati wing chun. Rekla sem svojemu osebnemu trenerju, da bi se rada naučila bojevati s palicami in orožjem, in skupaj je zbral eno skupinico ljudi, s katerimi smo vadili. To mi zelo pomaga, da ostanem osredotočena in da lahko nastopam tudi pod velikim pritiskom.
To in pa moje načelo, da nikoli ne odneham. Odnehala pa res ne bi nikoli, ne glede na to, kaj se zgodi, in to mi pomaga, da ostanem v tistem stanju duha, ko si zmožen več, kot si misliš, in daš vse od sebe tudi takrat, ko postane res težko.
Kot rečeno pa sem že od nekdaj navdušena nad športom in borilnimi veščinami. Mislim, da je to zelo dobro za telo in duha. Veliko sem se naučila iz tega, predvsem to, da tudi v zahtevni situaciji vedno poskusim ravnati čim bolj pravilno, ker ko si na treningu, te tam napade pet ali šest ljudi in te začnejo tolči s palicami in drugim orožjem …

GORJANEC: Skoraj tako kot v filmih (smeh).

DORO: Ja, točno tako kot v filmih! Ampak ni tako grozno seveda, ker smo vsi zelo odgovorni in pazimo, da kdo koga ne ubije. In res mi pomaga, sploh ko pridem vsa izmučena in izčrpana s turneje in si zadam nalogo, da moram biti še boljša, še močnejša.
Zdaj na žalost ne hodim več na treninge, ker sem prezaposlena s turnejami, medtem pa se je ta skupinica, s katero smo vadili, že razšla, tako da moram čim prej najti nekaj drugega. Če si ves čas na poti, je res težko ostati v koraku z vsemi temi »normalnimi« stvarmi v življenju, tudi v stiku s prijatelji in podobnim.

GORJANEC: Pa zavrtiva čas malo nazaj. Nedvomno si ena od najbolj ikoničnih oseb v heavymetalski sceni; pa nam povej, od kod izvira Doro Pesch, kot jo poznamo zdaj? Kdaj si se odločila, da svoje življenje posvetiš metal glasbi?

DORO: Mislim, da sem bila stara približno tri leta, ko sem se na vso moč zaljubila v glasbo. Takrat še ni bilo heavy metala, bil pa je en glasbenik, ki je imel velik vpliv name. Tedaj še nisem poznala njegovega imena, ampak bil je to Little Richard s skladbo Lucille. Ko sem jo slišala, je bilo to zame to.

Od takrat naprej sem si ves čas želela postati pevka in ko sem bila malce starejša, tam okoli pet, šest let – moj oče je bil voznik tovornjaka, tako da sem odraščala v tovornjaku – in nekaj časa sem se družila z dvema fantoma, ki sta bila par let starejša od mene; okoli 10, 12 let sta bila stara in bila sta čisto v glam rocku. Imela sta cel kup revij, predvajala sta mi glasbo, kazala fotografije Alicea Cooperja, T. Rex, Slade, Led Zeppelin, Suzi Quatro in takoj sem padla noter v to sceno.

Pozneje, pri petnajstih, sem že imela svoj prvi band, imenovan Snakebite, in metal je bil takrat še zelo, zelo mlad. Metal scena v Nemčiji je bila še zelo majhna, zato sem hodila na koncerte v tujino. Pogosto sem se vozila na Nizozemsko in v Belgijo, kjer sem videla ogromno metal bandov in rekla sem si: »To hočem jaz početi!« Tako smo začeli s Snakebite, imeli smo par koncertov, potem sem imela še en band po imenu Beast pa enega z imenom Attack, potem pa smo leta 1982 ustanovili Warlock.

Kmalu po našem prvem koncertu je do nas pristopil en tip in nas vprašal, če bi radi posneli album, in najprej smo se obotavljali, ker smo se imeli tako fajn v našem placu za vaje in bi raje videli, da ostane vse tako, kot je, potem pa smo si rekli, zakaj pa ne, morda bo pa zabavno. Veliko smo razglabljali o tem in enega od članov komajda prepričali v to, tako da smo najprej posneli nekaj demov, potem pa prvi album Burning the Witches. Od vsega skupaj nismo veliko pričakovali. Mislili smo, da bodo nekaj izvodov kupili prijatelji in sorodniki, da bomo morda prodali kakih 100 plošč in to je to, potem pa nas je mesec po izidu poklical tisti tip iz založbe in rekel, da se zadeva odlično prodaja. Pa sem ga vprašala, kaj točno pomeni »odlično«? Pričakovala sem 100 ali 200 prodanih izvodov, tip pa mi reče 25.000! Kaj?! Nisem mogla verjeti.

Čeprav je bila scena takrat še majhna, je bila zelo intenzivna in leto pozneje nas je že prevzela druga založba. Takrat smo šli tudi prvič na turnejo po Angliji, pojavljali smo se v številnih televizijskih oddajah, ob izidu tretjega albuma pa smo dobili tudi največjo priložnost v življenju – igrati na legendarnem festivalu Monsters of Rock na gradu Donington. Mislim, da smo se zelo dobro odrezali; igrali smo pred množico 100.000 ljudi in oboževalci so res padli noter – headbangali so in uživali sto na uro.
Prišli pa so tudi razni predstavniki založb in booking agencij in ena od njih se je odločila, da temu malemu nemškemu bandu ponudi priložnost, in tako smo šli leta ‘86 na turnejo z Judas Priest, ki so bili takrat moja najljubša glasbena skupina.

Takrat enkrat sem ugotovila, da je glasba vse, kar še hočem početi. Pustila sem službo – delala sem namreč kot grafična oblikovalka – in šli smo na turnejo z Judasi, kmalu zatem pa še na našo prvo promocijsko turnejo po Ameriki – nekaj, o čemer so sanjali vsi bandi.
Vse se je nekako izšlo. V New Yorku sem napisala par pesmi, spoznala nekaj odličnih ljudi … Ena oseba je bila še posebej pomembna – producent Joey Balin, ki mi je razkazal in predstavil lokalno metal sceno, ki mi je delovala kar v redu, a ni bila kaj prida drugačna od naše evropske, s to razliko, da pri nas metal bolj intenzivno živimo – za nas je metal »die hard«. Ker mi ni bilo več do pohajkovanja po klubih, sva šla k njemu domov ustvarjat glasbo in tam sva tudi napisala najino prvo skupno pesem za album Triumph and Agony, East Meets West.

Naslednji dan sem šla do enega od mojih menedžerjev – imela sem dva menedžerja; eden je bil Evropejec, drugi pa Američan – Alexa, po rodu sicer iz Švice, saj takrat še nismo znali niti malo angleško in smo potrebovali nekoga, ki je govoril tako angleško kot tudi nemško. No, stopila sem do njega in mu zaigrala komad in je bil popolnoma navdušen. Za snemanje nam je zrihtal newyorški studio Power Station, za katerega takrat še nisem vedela, da je daleč najboljši naokoli, ker je bil sicer videti zelo dobro, a nič pretirano »fensi«, in tam smo posneli demo posnetke, ki so zveneli fantastično. Na kitari se nam je pridružil Tommy Bolan, ki je med snemanjem v studiu dobesedno puščal znoj in kri po tleh; nisem mogla verjeti, koliko energije premore, in preprosto morali smo sodelovati.

GORJANEC: To so bila tista čudovita leta z Warlock in pred nekaj leti mi je prišlo na uho, da si dobila pravice za uporabo tega imena. Obstaja nemara kaka možnost za Warlock reunion?

DORO: Reunion originalne postave bi bilo zelo težko narediti, ker so nekateri člani glasbo že zdavnaj pustili daleč za sabo. Toliko enega sranja je bilo, da se jim je glasbena industrija priskutila. Naš prejšnji basist je popolnoma obupal, drugi basist, Tommy Henriksen, pa zdaj igra kitaro pri Aliceu Cooperju, zato bi bilo zelo težko uskladiti urnike. Poleg tega smo z nekaterimi originalnimi člani popolnoma izgubili stike, zato z originalno postavo reunion verjetno res ne bi bil mogoč.

Bilo pa bi mi v veliko veselje, če bi lahko po 30 letih skupaj z ekipo igrali album Triumph and Agony. S Tommyjem Bolanom sem še vedno v stikih in pogovarjala sva se že, da bi morala spet delati skupaj, za kar je popolnoma zagret.

GORJANEC: No, naj omenim, da sem pred leti že bil priča Warlock reunionu, in sicer v španskem mestu Zaragoza na festivalu Metalway. Šest se nas je pripeljalo iz Slovenije 1.800 kilometrov daleč na ta festival in moram reči, da je bil res odličen nastop. Super smo se imeli.

DORO: Kaj res?! To je super! Res lepo slišati. Ja, leta 2009 smo imeli ta koncert in prej še enega leta 2004 v Wacknu, in kot rečeno, s Tommyjem Bolanom bi res rada spet sodelovala, hkrati pa ne bi rada zanemarila svojega banda, svojih kolegov, s katerimi smo že tako dolgo skupaj in se res odlično razumemo. Na Warlock reunion bi bolj težko računali, ampak ja, je res, da sem po dvajsetih letih spet dobila pravice za to ime.

Po albumu Triumph and Agony nam ga je namreč nekdo dobesedno ukradel. Mi sami nismo imeli nič s tem. Najprej smo mislil, da gre za kako šalo, potem pa smo šli na sodišče in izkazalo se je, da ni prav nič smešno. Šli smo nazaj pisat glasbo; napisali smo album Force Majeure in mislili, da ga bomo čez kako leto lahko izdali spet pod svojim imenom Warlock, ampak so se stvari »malo« zavlekle.

Vem, da imajo mnogi bandi te težave. Na začetku je vse super, potem pa, ko naletiš na nekaj preprek ali doživiš nekaj uspeha, zaslužiš malce denarja, takrat se pa ljudem kar naenkrat zmeša. V našem primeru je bil to nekdo, ki je skrbel za nas, naš menedžer in merchandiser, potem pa je nenadoma ukradel naše ime. Nismo mogli verjeti, ker smo se z njim tako dobro razumeli in je odlično opravljal svoje delo, zato nisem mogla razumeti, zakaj bi nam to storil.

GORJANEC: Ker sva že omenila festivale – ti si eno največjih potrjenih imen za letošnji festival MetalDays. Se že kaj veseliš ponovnega prihoda v Tolmin to poletje?

DORO: Jaaaa! Komaj čakam! Mislim, da smo tam igrali že leta 2007 ali 2004.

GORJANEC: Bo kar prvo pravilno, leta 2007. Desetletje je že minilo odkar ste zadnjič nastopili tam, ko se je festival še imenoval MetalCamp.

DORO: Ja! Spomnim se, da je bil res super koncert, in komaj čakamo, da se vrnemo. Zelo smo zagreti in hočemo prirediti odličen šov – tak, da se bo oboževalcem in publiki naravnost zmešalo. Zagotovo bomo odigrali cel kup starošolskega heavy metala, pa seveda tudi nekaj novejših skladb, kot sta Raise Your Fist in Revenge, a predvsem starejše zadeve, za katere vem, da jih tudi oboževalci najbolj goreče pričakujejo: All We Are, Für Immer in podobno.

GORJANEC: Od nekaterih drugih bandov, ki bodo letos prav tako nastopili na MetalDays, na primer Amon Amarth, Opeth in Iced Earth, smo slišali, da komaj čakajo, da vidijo nastop Metalske kraljice na istem odru. Povej mi, kakšen je občutek, ko te ima toliko ljudi za kraljico metal glasbe?

DORO: Zdi se mi zelo lepo, res mi je v veliko čast, ker se zmeraj potrudim po najboljših močeh. Od sebe vedno dam 110 odstotkov, da osrečim svoje oboževalce, da jim nekaj vrnem za vso njihovo podporo, da jih napolnim s pozitivno metalsko močjo in energijo. Vsak koncert jemljem, kot da bi lahko bil moj zadnji. Vsakič, ko priletim na oder, se znajdem v nekem popolnoma drugačnem stanju duha, v katerem lahko nastopim stokrat bolje, kot če sem sama v našem studiu. Ko zagledam oboževalce, začutim neke vrste magijo, potem pa se pač prilagodim občutku – če se mi zdi, da bi jim ugajalo več himen, odigramo več himen, če želijo več težjih skladb, potem pa te. Neke vrste spiritualna izkušnja je to, kot bi se povezala z dušami oboževalcev.

In ko si že omenil Amon Amarth – obožujem jih! Ponosna sem, da sem bila gostja na njihovem zadnjem albumu Jomsviking, kjer sva z Johanom Heggom odpela duet v skladbi A Dream That Cannot Be. Enkrat smo jo tudi že odigrali skupaj v živo, na festivalu Rock am Ring, in zelo radi bi to naredili še kdaj.

GORJANEC: Morda pa vam to uspe letos na MetalDays? Vidim, da so oni headlinerji torkovega večera, ti pa sredinega; en dan narazen igrate.

DORO: Joj, zelo bi rada, ampak ne vem, če bomo v Sloveniji več kot en dan. Vsekakor se bom potrudila, ker bi mi bilo v izjemno veselje.
Pa vsi ti drugi odlični bandi, s katerimi sem sodelovala! Že od nekdaj imajo vsi tak super odnos do mene – od moje prve turneje z Judas Priest pa vse do danes – vedno je bilo fantastično.
In tudi sama sem »die hard« metalka, tako da bom vedno dala vse od sebe. Nikoli ne bom odnehala in nikoli ne bom imela poslovilne turneje. Nikoli!

GORJANEC: To pa vsekakor verjamem in se že veselim tvojega nastopa na MetalDays. Hvala ti, Doro, za ta čudovit pogovor in za vse, kar si prispevala svetovni metalski sceni.

DORO: Ooo, najlepša hvala.

GORJANEC: Imaš morda še kašno sporočilo za naše poslušalce in druge oboževalce, ki te pridejo gledat v Tolmin?

DORO: Ja! Komaj čakam, da spet pridem tja in vas spet vidim. Priredili bomo odličen šov za vas in igrali same take stvari, ki jih imate radi – »all killers, no fillers«. In seveda bi se rada zahvalila za vso ljubezen in podporo. Svoje oboževalce imam raje kot karkoli drugega na tem svetu, zato res komaj čakam. Stay metal, stay hard! Rada vas imam für immer in se vidimo zelo kmalu!

GORJANEC: No, mi pa ti želimo vse najboljše z izzivi in cilji v prihodnosti, saj snemaš nov album in koncertiraš vsepovsod, zato upamo, da bo šlo vse po načrtih ali pa celo bolje.

DORO: Hvala ti za vse lepe besede, in če utegneš, pridi z nami nazdravit ob pivu po koncertu!