INTERVJUJI

25. 9. 2020

Snovalci slovenske metal scene: NKLG

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: BOŠTJAN in BOJAN

Ime intervjuvancev: Boštjan Zavrl, Bojan Bidovc
Ime organizacije/društva: Novi Klub Ljubiteljev Glasbe (NKLG)
Lokacija delovanja: povsod
Glasbena zvrst/žanr: metal/rock
Kontaktna e-pošta: necrob126@gmail.com
Facebook: https://www.facebook.com/NoviKLG.Kranj/
Člani organizacije/društva: Boštjan, Bojan, Joco, Slave, Tina

 

DEJAN: Kdaj in kako sta se začela ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?

BOŠTJAN: Vse skupaj se je začelo leta 1993, ko smo v dvorani na Primskovem organizirali Death Thrash Festival, ki smo ga kasneje preimenovali v Metal Festival in je postal eden največjih enodnevnih metal festivalov pri nas.

Prvi dogodek se je zgodil bolj kot ne spontano, brez posebnega načrtovanja, vsekakor pa je bil glavni povod za to odločitev mrtvilo, ki je takrat vladalo na slovenski metal sceni.

BOJAN: V to smo se podali dokaj zeleni in brez izkušenj, vendar mislim, da smo se sčasoma naučili, kako se stvarem streže. Nikoli se nismo imeli za neke profije, čeprav smo recimo določene dogodke uspeli izpeljati na dokaj profesionalnem nivoju.

Naše vodilo nikoli ni bil denar, kot je to postala navada v današnjih časih. Hoteli smo po svojih najboljših močeh ustvariti tisto, česar je takrat na sceni manjkalo. V tistih časih metal koncertov ni bilo prav veliko, mogoče ene par v celem letu. Tako smo se vsakič na njih zbrali ljudje iz cele Slovenije.

DEJAN: Kako se je vse skupaj nadaljevalo po vajinem prvem koncertu?

BOŠTJAN: Po prvem koncertu/festivalu so se zadeve začele odvijati zelo hitro. Poleg vsakoletnih ponovitev Metal Festivala smo pričeli organizirati zelo dobro sprejete festivale Rock proti drogam ali Kran ustan, organizirati smo začeli metal/rock koncerte tudi na drugih prireditvah, kot sta npr. Teden mladih in Kranjska noč, prirejati koncerte v takratnem klubu U-bahn, Izbruhovem kuturnem bazenu, Trainstationu, pa Down Town festivale, Festival kreativnih kitaristov …

Organizirali smo tudi nekaj večjih koncertov bandov, kot so npr. Morbid Angel in Vader.
Zelo velik pečat so na (predvsem) kranjski glasbeni sceni pustili glasbeno tematski večeri, ki smo jih ob podpori Kluba študentov Kranj prirejali v Down Townu.

BOJAN: V tistih časih, pa tudi kasneje skoraj ni bilo domačega metal banda, ki ga ne bi pripeljali v Kranj. Je pa res, da jih je bilo vsaj v 90-ih precej manj kot danes in so se nekateri tako pojavljali tudi večkrat. Kot eni prvih v Sloveniji smo v goste povabili takrat še malo poznane Fleshcrawl in Belphegor. Skozi leta so potem sledili Atrocity, Pyogenesis, Omen, Disharmonic Orchestra in še nekatere druge manjše tuje skupine. Kot je že Boštjan omenil, smo bili precej aktivni v Down Townu z glasbenimi tematskimi večeri, metalskimi večeri in koncerti. Po spletu okoliščin se je recimo na pijačo in intervju v živo enkrat oglasil celo ameriški kitarski mojster Michael Angelo Batio, hehe.

DEJAN: Boštjan, iz tvojega odgovora lahko razberem, da ste se dosti selili po Kranju. Če torej prav razumem, ste na začetku, se pravi v 90-ih, imeli tudi težave s tem, kje sploh organizirati koncerte. Zakaj ste se torej toliko selili sem in tja?

BOŠTJAN: Jp, težave so se začele pojavljati po zaprtju kultnega Delovca in še nekaterih manjših alternativnih prizorišč, ki so delovala v 80. in na začetku 90. let. Mi smo prireditve organizirali tam, kjer so nam lastniki ali najemniki prostora to omogočili. Nikoli nismo želeli sodelovati pri squatanju raznih zapuščenih prostorov, tako kot so to storili mnogi drugi organizatorji.
 
DEJAN: Kdo je ustanovil društvo in kako je prišlo do imena Novi Klub ljubiteljev glasbe? Ima ime kakšen poseben pomen?

BOŠTJAN: Društvo smo ustanovili takrat mladi zanesenjaki, ki nas je družila skupna želja po popestritvi (ne)dogajanja na takratni lokalni glasbeni sceni.

Ime pomeni nadaljevanje dela nekoč kultnega Kluba Ljubiteljev Glasbe, ki je s svojim delovanjem pustil neizbrisen pečat na slovenski alternativni sceni. Ker je kasneje njegovim članom »zmanjkalo sape«, smo zadevo prevzeli mladi in v ime dodali besedo »Novi«.

BOJAN: Nikakor ni šlo za »pomanjkanje domišljije« pri izbiri imena, ampak bolj za naše globoko spoštovanje do njihovega dotedanjega dela. Zaradi njih smo še kot najstniki prvič lahko videli koncerte skupin, kot so Turbo, Krom, Sarcasm, Epidemic Zone, Salem, U.B.R., Odpadki Civilizacije ...

DEJAN: Lahko na kratko opišeta ekipo, s katero sodelujeta?

BOŠTJAN: Ekipa ni velika. Večinoma se vse skupaj vrti okoli nekaj ljudi, na posameznem koncertu po navadi delujeta dva do trije. Z leti so se izoblikovale vloge vsakega posameznika, pač odvisno od tega, kaj komu najbolj leži. Lahko rečem, da smo do sedaj v večini primerov, ko je bilo vse seveda odvisno samo od nas, delovali zelo usklajeno.

BOJAN: Kljub vsem obveznostim, ki jih imamo, smo se vedno zelo hitro uspeli dogovoriti glede nekega projekta. Od idej do konkretnih podrobnosti. Tudi ko ni bilo časa za sestanke. Ja, smo usklajeni in prilagodljivi. »Lako ćemo, a za pare vidjet ćemo,« pravi vedno naš Joco, hehe.

DEJAN: Delujete samo v Kranju ali še kje drugje?

BOŠTJAN: Ne. Veliko večino koncertov smo seveda organizirali v Kranju ali njegovi bližnji okolici, smo pa sodelovali tudi z drugimi organizatorji. Sodelovali smo npr. na Metal Maniji 2007 in 2008 v Komnu, pa na Paranoid Open Airu na Ljubečni, Paranoid Open Air piknikih v Kamniški Bistrici …

BOJAN: Poleg že naštetih sem kot posameznik sodeloval tudi s številnimi organizatorji, društvi in klubi po celi Sloveniji, predvsem s svojimi PR-ovskimi izkušnjami pa sem skušal pomagati pri nekaterih festivalih, kot so recimo Live After Death, Krastival in drugi.

DEJAN: To je pa kar lep venček festivalov, ki pa je do danes žal ovenel. Za katerega od teh vama je najbolj žal in zakaj?

BOJAN: V bistvu je vsak imel nek svoj čar. Meni osebno je najbolj žal, da ni več Metal Manije. Zaradi čudovite kraške pokrajine, ljudi in izjemnega vzdušja tam ... Komen ima neko magično privlačnost v sebi, ne znam točno opisati.

BOŠTJAN: Se popolnoma strinjam z Bojanom. Metal Mania je z naskokom najbolj pogrešan festival. Tam smo bili res vsi kot ena velika družina. Sva si s Tino pred kratkim vzela cel vikend časa samo za to, da sva se potikala po vseh kotičkih Metal Manie in skupaj s še nekaterimi od tistih, s katerimi smo takrat sodelovali, obujala spomine. Vsekakor pa je polno lepih spominov vezanih tudi na vse druge festivale, pri katerih smo sodelovali.
 
DEJAN: Kakšna je vajina vloga znotraj vaše ekipe?

BOJAN: Moja vloga se večinoma nanaša na promocijo dogodkov in booking bandov, ampak po navadi je na samih dogodkih tudi še marsikaj za postoriti, in sicer od reševanja kakšnih nepredvidenih situacij, koordinacije bandov, izpolnjevanja papirjev za SAZAS itd. Večkrat sem se sicer udejstvoval tudi kot DJ pod imenom HellFucker, večinoma neodvisno od našega koncertnega delovanja, občasno pa se je vse skupaj tudi prekrivalo, saj smo z ekipo v Rock Baru Down Town dolga leta organizirali priljubljene glasbene tematske večere.

BOŠTJAN: Poleg tega, da sem predsednik kluba in moram posledično skrbeti za vso papirologijo, od prijav prireditev do pisanja letnih poročil za Ajpes in Furs, je moje delo zelo pestro tudi na samih prireditvah. Od kontaktov z bandi, ozvočevalci, lučkarji, redarji itd. pa do priprave prostora, najema potrebne opreme, timinga nastopajočih in na koncu seveda plačila računov vsem vpletenim.

BOJAN: Med 1999 in 2000 sem pod okriljem NKLG izdajal tudi fanzine z imenom WildSide, ki je pokrival predvsem lokalno glasbeno sceno, notri pa so se poleg intervjujev z domačimi in tujimi bandi znašle še recenzije, reportaže in druge, neglasbene vsebine. Iz klasičnih fotokopiranih izvodov na začetku je v 5. in 6. številki prerasel v tiskano izdajo na 50 straneh.

Včasih sem kakšno »fešto« organiziral tudi samostojno oziroma s podporo društva. Na tem mestu bi omenil predvsem legendarni festival Živ Žav Rock Open Air, ki je '97 in '98 brez vstopnine potekal v Stražišču pri Kranju. Na njem so nastopili vsi okoliški metal/punk/alternative bandi, ki so v tistem trenutku obstajali, pa še kakšni gostje od drugje. Totalen kaos drugače! Pred festivalom sem nekega dne prejel klic, ko so me spraševali, če bi lahko pripeljali ponije, da bi otroci lahko jahali. Živ Žav je bil leta pred tem namreč prireditev za otroke z glasbenim programom, glavni organizator pa Andrej Šifrer. No, ti otroci smo do takrat že zrasli in še zdaj na polno umiram od smeha, ko sem si predstavljal panksa z irokezo na poniju, hehe.

DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne marata?

BOJAN: Da res ne bi maral, se trenutno ne spomnim. Mogoče vsa ta jebena papirologija. Ne maram pa recimo situacij, ko se najde kak bobnar, ki bi na vsak način rad igral na svoje bobne, vendar jih ostalim nastopajočim ne bi posodil pod nobenim pogojem.

BOŠTJAN: Ne maram ljudi, ki se vpletajo v organizacijo, in ne maram ljudi, ki koncerte organizirajo pod pretvezo neprofitnosti, v resnici pa delajo samo in izključno za svoj žep.

DEJAN: Kaj pa vaju v tem delu najbolj veseli?

BOJAN: Mene osebno najbolj veseli načrtovanje samih dogodkov. In celoten kreativni proces, ko iz neke ideje v glavi ali trenutnega prebliska nastane resničen dogodek, z resničnimi ljudmi. Ko se na odru začne postavljati oprema, ko začnejo počasi prihajati bandi na prizorišče ... Ko se končno odprejo vrata! Poseben čar je tudi to, kadar začutiš tisto pristno energijo med bandom na odru in publiko pod njim. In pa seveda na koncu, ko vidiš zadovoljne obraze ljudi, ki z nasmeškom odhajajo domov. Takrat veš, da je nek projekt zares uspel in je bil ves naš trud poplačan. Dokler te potem finančni izračun spet ne prizemlji in vzame nekaj tiste otroške navdušenosti, hehe.

BOŠTJAN: Ko nastopajoči in obiskovalci koncert zapuščajo zadovoljni. In to kljub temu, da si s svojo ekipo vse naredil sam, brez zunanjih plačancev, tako kot to pri nas dela večina ostalih organizatorjev.

DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodelujete, kar koli pogrešata?

BOJAN: Hmmm, mogoče bi nekateri morali biti malo bolj prilagodljivi glede na določene situacije, saj tudi največja svetovna imena nimajo vedno idealnih pogojev, pa vseeno po svojih najboljših močeh izpeljejo svoj nastop do konca. Pa seveda odzivnost! Za primer lahko povem, da obstaja domač band, ki sem mu pred 4–5 leti pisal za koncert na več kontaktnih naslovov, vendar mi še do danes ni odgovoril, hehe.

BOŠTJAN: Manjše zahteve, hehe. Nekateri bandi reees pretiravajo … Hočejo velik kozarec medu, čeprav ga potem porabijo samo eno čajno žličko, pa kondome z okusom jagode, čeprav so na špilu tako nabiti, da jim po moje tudi stopi ne več …

DEJAN: Kaj vaju je pri vajinem delu najbolj presenetilo?

BOŠTJAN: Vedno, ko misliš, da si videl in doživel že vse, se en band, obiskovalec ali pa soorganizator spomni scene, ki je v 27 letih še nisi doživel …

DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nista želela izpolniti?

BOŠTJAN: Black metalci po takšnih zahtevah najbolj izstopajo. En band (poznavalci BM scene bodo takoj vedeli, o katerem je govora) je npr. zahteval, da priskrbim štiri gole ljudi, ki bodo med koncertom privezani na križe na odru, pa svinjsko glavo, pa … Na koncu do nastopa ni prišlo in noben od nas se ni prav posebej sekiral zaradi tega. So bile pa tudi zahteve, ki smo jim z veseljem ugodili. Tako je na primer lansko leto agent turneje Europe Under Black Death Metal Fire (Belphegor, Suffocation, God Dethroned, Nordjevel) v riderju na koncu naštevanja, kakšne jedi je vse treba pripraviti, napisal: »Anything homemade would be better as it’s better quality.«

Ko smo dejansko vse skuhali in spekli sami, smo po končani turneji dobili zahvalni mail, v katerem je bila poleg vsega ostalega še posebej izpostavljena hrana, ki je bila po njihovih besedah daleč najboljša na vsej turneji.

DEJAN: Imata na področju organiziranja koncertov kakšne konkretne razvojne cilje za prihodnost?

BOŠTJAN: Nič več. Če bi v 27 letih vsi toliko ponudili slovenski metal sceni kot mi in to ne na vsakem koraku obešali na veliki zvon, bi bila verjetno ena bolj razvitih v Evropi.

DEJAN:
Imata na svojem seznamu želja morda še kakšen band, ki bi ga rada predstavila kranjski publiki?

BOJAN: Pred leti sem se resno ogreval za nemške retro rockerje Kadavar, ki so bili takrat šele v vzponu. Zanimiva je zgodba za tem, ker se je izkazalo, da že od prej poznam njihovega takratnega basista, ki je bil slučajno iz Celovca in je šel študirat v Berlin. Vendar so se z njim kmalu zatem razšli, skupina pa se je bliskovito prebila med vodilne evropske zasedbe. Tako sem izgubil osebni kontakt z njimi, medtem ko je nenormalno poskočila tudi njihova cena in glede na zanimanje pri nas žal to ni bilo več izvedljivo. Pa Messa! Bi se našlo še kaj, ampak …

BOŠTJAN: Bandov je veliko, predvsem tu mislim na »ta stare« thrash bande (pa ne na ameriške zajajcastiskajočese, hehe). Nekaj sem jih sicer uspel ekskluzivno pripeljati v Slovenijo (Vendetta, Necronomicon …), to je pa verjetno tudi vse.

DEJAN: Kaj bi priporočala mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?

BOJAN: Mogoče to, da se nekateri ne bi jemali tolk prekleto resno! In za spremembo rajši prisluhnili ljudem, ki imajo za sabo že dolgoletne izkušnje, kot recimo njihovi starejši glasbeni kolegi, tonski mojstri in drugi. Pomembno se mi zdi tudi, da se osredotočijo na osnovne stvari, kot so na primer postavitev na odru, uglasitev inštrumentov pred koncertom in pa predvsem spoštovanje dogovorjenih časovnih terminov za njihov nastop. Ravno pri mlajših zna kdaj biti problem, kako jim dopovedati, da je njihov čas potekel in da morajo oder prepustiti še drugim izvajalcem. Zaradi tega lahko potem prihaja do zamikov in zamude, kar zna biti neprijetno za vse udeležene. Tako za ostale bande, ki morajo svoje nastope zaradi tega skrajšati, pa tudi za nas kot organizatorje, še predvsem takrat, kadar je določen fiksen zaključek koncerta. Ravno zaradi takšnih in podobnih primerov se lahko potem pri nekem organizatorju dokaj slabo zapišejo in jih z razlogom naslednjič ne bo več povabil. To je seveda slabo za njih, še posebej, če se o njihovem odnosu začne govoriti tudi drugje.

BOŠTJAN: Naj ne gredo na prvi nastop »na silo«. Dodelajo in zvadijo naj repertoar do potankosti. Pa tremo naj ne odganjajo z alkoholom in ostalimi opojnimi substancami …

DEJAN: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z NKLG?

BOJAN: Kakšnih posebnih kriterijev po navadi nismo imeli, sploh na začetku je bilo najpomembnejše, da sploh imamo koncert, da ljudje lahko kam grejo in se družijo. Mene kot neglasbenika je vedno najbolj pritegnila energija, ki jo bandi od sebe oddajajo, ne glede na samo tehnično izvedbo. Pomembno se mi zdi tudi to, kakšni so kot ljudje in kakšen je njihov odnos. Preko tega so se tako skozi vsa ta leta razvila številna prijetna poznanstva, saj smo z nekaterimi v kontaktu še danes. Na žalost so se našle tudi takšne izjeme, ki mislijo, da s tem, ko se odzovejo povabilu, delajo uslugo tebi in ne ravno obratno.

BOŠTJAN: Band mi mora glasbeno potegniti. Nikoli nisem delal banda, ne glede na žanr, ki je priljubljen pri folku in bi verjetno tudi prinesel kar konkreten plus na blagajni, meni pa je njihova glasba čist mimo.

Smo pa vedno stremeli k temu, da so priložnost dobili mladi lokalni bandi. To je bilo od vsega začetka naše poslanstvo in v vseh 27 letih se je zgodilo samo nekaj koncertov, na katerih ni kot predskupina nastopil mlad še neuveljavljen band. Pa še to ni bilo po naši krivdi, pač pa so tako zahtevali glavni nastopajoči.

BOJAN: Tako je. Vedno smo se trudili, da bi kot predskupina nastopil mlad, še neuveljavljen lokalen band. Glede na to, da je število novonastalih bandov vsaj v naših koncih nekoliko upadlo, se je bilo treba kdaj še posebej angažirati ... da smo ven iz garaže zbezali kakšno povsem svežo zasedbo, namesto da se iz koncerta v koncert ponavljamo, hehe.

DEJAN: Kateri lokalni band pa je po vajinem mnenju danes omembe vreden? Pa s tem ne mislim samo na mala in neznana imena ... Kaj torej ponuja kranjska glasbena scena?

BOJAN: Vem, da tole ni odgovor na tvoje vprašanje, ampak po mojem mnenju so Howitzer še vedno najboljši band, ki je kadar koli prišel iz Kranja.

BOŠTJAN: Howitzer so tudi po mojem mnenju band, ki je v slovenskem prostoru od vseh glasbenih zvrsti skupaj pustil največji pečat. Drugače pa je kranjska scena dala kar nekaj bandov, ki so vsak v svojem času in na svojem področju precej zaznamovali slovensko sceno. Naj jih omenim samo nekaj: The Tide, Srou pa letu, Necroscopy, Blue Fish, God Scard, Turbo. Od današnjih pa Penitenziagite in Armaroth in še več …
 
DEJAN: Kakšna se vama zdi trenutna slovenska metal scena?

BOJAN: Za moje pojme imamo tako na področju metal kot tudi alternativne glasbe precej kvalitetnih izvajalcev, ki se brez problema lahko kosajo s tujimi imeni. No, določene je tujina že opazila in so po možnosti pri njih precej bolj cenjeni kot doma. Precejšen problem se mi zdi medijska podpora, saj velike večine mainstream medijev v Sloveniji taki izvajalci enostavno ne zanimajo. Kam to pelje, pa lahko vidimo. Ali kot je Benč že pred davnimi časi prepeval: »Mora me tlači ob lojtri domači.«

BOŠTJAN: Lahko smo ponosni na kar nekaj slovenskih bandov, ki jim je uspelo s trdim delom in brez posebne podpore »metal veljakov« ustvariti ime, ki je prepoznavno tudi v tujini.

DEJAN: Bom na tem mestu postavil enako vprašanje še enkrat, le da se zdaj nanaša na vseslovenski prostor. In sicer: katere slovenske bande imata v mislih?

BOŠTJAN: Zame osebno so tu vsekakor na prvem mestu Dekadent. Vedno nekako v senci nekega drugega banda, pa kljub temu v tujini celo veliko bolj uspešni kot pri nas. Dodal bi lahko še Metalsteel, pa Sarcasm na prelomu iz 80. v 90. leta.

BOJAN: Brez dvoma Dekadent in Metalsteel, pa recimo The Canyon Observer, Ater Era, Omega Sun, Hellcrawler in Leechfeast, čeprav gre pri slednjih po novem za nizozemsko-slovensko navezo.

DEJAN: Kaj pripravljata z ekipo v bližnji prihodnosti? Bi želela kar koli izpostaviti?

BOŠTJAN: Nič. Novi KLG je utrujen od umazanih igric, ki se jih gredo nekateri z do vrha napolnjeno denarnico javnega denarja lokalni organizatorji, zato počasi zapušča slovensko glasbeno sceno. Bomo pa vedno z veseljem priskočili na pomoč vsem tistim, v katerih bomo prepoznali resnično željo po organiziranju koncertov in ne le po polnjenju lastnih žepov z javnim denarjem.

BOJAN: Tako kot pravi Boštjan, naša zgodba z NKLG-jem se zaključuje. Z veseljem bomo pomagali vsem tistim, za katere se nam bo zdelo, da si zaslužijo naš čas in energijo. Osebno se sicer že dalj časa bolj kot z organiziranjem koncertov ukvarjam s promocijo. Tukaj bi mogoče izpostavil mednarodni preboj ljubljanske doomerske peterice Mist, kar lahko obenem štejem tudi za moj največji uspeh na tem področju do sedaj. Gre za eno res skulirano in ustvarjalno ekipo mladih ljudi, s katerimi z veseljem sodelujem že kar nekaj let. Kar pa se tiče mojih »novinarskih« dejavnosti, sem pisanje novic za Paranoid postavil nekoliko bolj v ozadje, saj sem nedavno začel s svojim webzinom Doomed Nation, ki pokriva predvsem doom in stoner sceno, gre pač za mojo strast do počasnih in težkih riffov.

DEJAN: Čeprav torej pravita, da na nek način zaključujeta oziroma zaključujete NKLG z delom, pa se ljudje še vedno lahko obrnejo na vas? Kako stopijo z vami v stik?

BOŠTJAN: Res, da smo že malce starejši, pa da nismo več toliko aktivni, kot smo bili nekoč, ampak vsi, ki se ukvarjajo s prireditvami, nas še vedno poznajo in tudi vedo, kako priti do nas.
 
DEJAN: In še eno vprašanje neposredno zate Bojan, in sicer glede tvojega webzina. Zakaj ga pišeš v angleščini? Je slovensko občinstvo premalo?

BOJAN: Z mislijo glede jezika sem se poigraval kar lep čas, še preden sem se ga sploh resno lotil. Glavni namen še vedno ostaja, da skušam spromovirati nekatere bande iz svojega kroga prijateljev in znancev, največje število ljudi pa seveda lahko dosežem z angleščino, ker je pač univerzalni jezik.

DEJAN: Pri svojem prejšnjem odgovoru si omenil Mist ... Seveda bi se moral direktno obrniti nanje, a bom izkoristil tokratno priložnost in vprašal kar tebe. Kje stojijo zdaj oni? Delajo na novem materialu?

BOJAN: Lahko potrdim, da delajo na novem materialu, vendar se jim zaenkrat še nikamor ne mudi. Kaj več si lahko preberete tudi v nedavnem intervjuju.
 
DEJAN: In še moje zadnje vprašanje. Trenutna korona kriza ni vplivala na vajino odločitev o prenehanju? Jo je pa morda vseeno malo spodbudila? In po drugi strani: je ta kriza morda prinesla tudi kaj dobrega, v smislu »preživeli bodo samo močnejši«? S čimer bolj mislim na močnejše srce kot debelejšo denarnico ...

BOŠTJAN: Ne, odločitev o »izstopu« iz organizatorske scene je v naših glavah rasla že kar nekaj časa in čisto slučajno sovpada s trenutno krizo.

Bo pa ta kriza vsekakor pustila močan pečat na glasbeni sceni. Na žalost. Tisti, ki so koncerte prirejali brez kakršne koli podpore lokalne ali državne oblasti, bodo verjetno poniknili. Tisti, ki pa se napajajo iz predvsem občinskih proračunov, pa bodo preživeli. Ne dvomim v to, da bodo kljub manjšemu številu prireditev počrpali vsa sredstva, ki so bila za njih rezervirana v proračunih. In ko vse to sešteješ, je rezultat ne glede na trenutno krizo lahko zelo zanimiv …
 
DEJAN: Zadnje besede za konec?

BOŠTJAN: Za konec naj se še enkrat zahvalim vsem, ki so vsa ta leta verjeli v nas, oddelali na stotine brezplačnih ur na naših prireditvah, včasih tudi zalagali svoj denar … Novi KLG je bil naš in tudi vaš.

SORODNE VSEBINE:
28. 12. 2010Metal Mania Open Air / Novice
25. 8. 2011Metal Mania Open Air 2011 / Reportaže
29. 7. 2005Metal Mania Open Air 2005 / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
30. 10. 2020
Agregat, CarlxJohnson, FTD
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
4. 11. 2020
W.A.S.P.
Hall, Padova, Italija
5. 11. 2020
W.A.S.P.
Live Club, Trezzo sull'Adda (MI), Italija
6. 11. 2020
Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
7. 11. 2020
Transcending Visions Fest 2020
Explosiv, Gradec, Avstrija
9. 11. 2020
Villagers Of Ioannina City, Puta Volcano
Feierwerk, München, Nemčija