Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

INTERVJUJI

23. 10. 2020

Snovalci slovenske metal scene: Nemesis Booking

Odgovarjal: JAN

Ime intervjuvanca: Jan Klemše
Ime organizacije/društva: Nemesis Booking
Lokacija delovanja: CMK Koper
Glasbene zvrsti/žanri: death metal, black metal, doom metal, thrash metal
Kontaktna e-pošta: klemse.jan@gmail.com
Facebook: Nemesis Booking

 

ALEKSANDRA: Kdaj si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Kaj te je spodbudilo k temu?

JAN: S koncerti sem se neposredno začel ukvarjati okoli leta 2005 ali 2006. Takrat sem večinoma pomagal pri organizaciji v takratnem izolskem MIC klubu in kasneje v MKC Koper. Pod imenom Nemesis Booking pa se je vse skupaj začelo leta 2007 in traja še danes.

Da sem se lotil tega hobija, je bilo predvsem neizmerno pomanjkanje metal koncertov v tistih časih na Obali. Bandi in publika so bili prisotni, ni pa bilo nikogar, ki bi vse to skupaj povezal v neko celoto. Morda sem se na tem področju angažiral tudi, ker sem bil preveč len, da bi se resno lotil kakšnega inštrumenta, hkrati pa sem vseeno čutil, da moram nekaj prispevati skupnosti. Tako sem postal promotor oz. organizator koncertov. Vse skupaj je bilo zelo spontano in spontano je še danes.

ALEKSANDRA: Kako se je vse skupaj razvijalo naprej? Je bilo načrtno?

JAN: Spomnim se takrat prvega koncerta, ki smo ga organizirali v koprskem MKC-ju, ko je klub še vodil Marko Brecelj. Oktobra 2007 smo povabili Scaffold, Ivje in Leader of Pack. Odziv je bil neverjetno dober. Videlo se je, da je bila suša za take koncerte dolga, ker je bila dvorana nabito polna. Vse skupaj me je takrat zelo motiviralo, zato smo nadaljevali in vse skupaj je počasi, počasi raslo. Sprva smo organizirali samo slovenske bande, a so apetiti kmalu zrasli in počasi smo začeli vabiti tudi skupine iz sosednjih držav in loviti raznorazne turneje, ki so se vrstile po Evropi. Je pa res, da si nikoli nismo delali nekega pritiska, koliko in kaj bomo delali. Najpomembnejše mi je, da se vsakega koncerta posebej iskreno veselim in da se nikoli ni delalo ničesar na silo. Ko bom en dan začutil, da smo nekaj organizirali samo zato, da se je nekaj zgodilo, bo to verjetno zadnji koncert pod imenom Nemesis Booking.

Traja pa cela zgodba že kar nekaj časa in definitivno to ni bilo nekaj, kar bi bilo pred tem načrtovano. Kot sem že napisal, je spontano od samega začetka in tako mora tudi ostati.

ALEKSANDRA: Kako si prišel do imena Nemesis Booking?

JAN: V najstniških letih sem kot velik fan drugega vala black metala in seveda vseh norveških bandov ime izbral po albumu Nemesis Divina od banda Satyricon. Če se prav spomnim, sem za enega izmed prvih koncertov, ki sem jih organiziral, prosil Arisa Demiroviča, če mi naredi plakat za promocijo. Takrat so sami plakati v fizični obliki imeli veliko večjo težo, kot jo imajo danes, ko se 99 % promocije opravi preko družbenih omrežij in drugih podobnih kanalov na internetu. Mislim, da me je takrat vprašal, kaj točno naj napiše na plakat in kdo organizira koncert. Ker se je tisti trenutek v ozadju ravno sukal prej omenjeni album, je zadeva dobila ime Nemesis Booking. V bistvu dokaj banalno in brez nekega resnega globljega pomena. Kasneje sem celo razmišljal, da bi ime spremenil, ampak sem presodil, da obstajajo verjetno bolj pomembne stvari na tam svetu.

ALEKSANDRA: Če deluješ v ekipi, kakšna je tvoja vloga v njej?

JAN: Sem nekako idejni vodja oziroma tisti, ki si zamisli večer in ga potem s pomočjo ostalih tudi izpelje. Komuniciram s potencialnimi nastopajočimi in njihovimi tour managerji, bookiram koncerte in razporejam delo med tiste, ki mi pri tem pomagajo. Tukaj je tudi koordinacija samih bandov na dan dogodka in seveda urejanje raznoraznih papirjev, kot so vsem že dobro znani SAZAS obrazci in podobno.

Skrbim tudi za promocijo oziroma za to, da so vsi ljudje, ki bi jih koncert potencialno lahko zanimal, o tem pravočasno obveščeni. Včasih sem ob vsem zgoraj naštetem deloval tudi kot varnostnik oziroma reditelj in čistilka, ampak mi na srečo tega ni več treba početi.

ALEKSANDRA: Lahko na kratko opišeš ekipo, s katero sodeluješ?

JAN: V ekipi sva od samega začetka jaz in moja boljša polovica, Anja Dobrovič. Anja skrbi predvsem za to, da bandi niso lačni in žejni ter da nobenemu od gostov nič ne manjka. Bandi so velikokrat presenečeni nad količino in kvaliteto hrane in pijače. Gostoljubnosti in postrežbi dajemo veliko pozornosti in za vsem tem stoji predvsem Anja.

Tukaj je še Vid Gladovič, čudo tehnike, ki skrbi za zvok in luči. Zelo pomirljiv občutek je, ko imaš ob sebi človeka, ki skrbi za sound, in veš, da bo svoje opravil na najboljši možen način. Pri tej dokaj glasni in hrupni glasbi je zelo pomembno, da se vse dobro in razločno sliši, ker v nasprotnem primeru zadeva hitro izgubi svoj smisel in se iz razvedrila prevesi v trpljenje. Verjetno je malo stvari slabših kot metal koncert s slabim zvokom. Za Vida je vse to mala malica.

Izpostavil bi še Arisa Demiroviča, s katerim si že leta pomagava pri organizaciji koncertov. On vodi cikel koncertov Stoner Boner, jaz pa Nemesis Booking. Nekako nepisano pravilo je, da sva drug drugemu vedno na voljo pri sami organizaciji. Tukaj gre predvsem za manjše stvari, ki pa so zelo pomembne. Že dolgo let je del scene in ve, kako se stvarem streže. Naj povem, da je poleg Valterja Cijana (MoshInc.) iz Nove Gorice ravno Aris zaslužen za veliko večino dizajnov za plakate.

Poleg zgoraj navedenih osebkov je v časih starega MKC-ja ekipi pomagalo še kar nekaj ljudi, brez pomoči katerih marsikateri koncert ne bi bil mogoč. Slava vsem, ki ste bili kadarkoli pripravljeni nameniti svoj prosti čas in voljo, da so se ti koncerti vsa ta leta lahko odvijali v Kopru.

ALEKSANDRA: Na koncert Messe, Assumption in Mist v CMK-ju imam same lepe spomine med drugim tudi zato, ker je ostalo toliko hrane, da je kolega našo družbo povabil v zaodrje na pozno večerjo. In lahko potrdim, da je bilo vse res odlično. Podobno izkušnjo sem imela tudi po koncertu Hell in Manie v INDE-ju, tako da lahko potrdim tudi to, da ste Primorci izredno gostoljubni, pa še koncerti so velikokrat odlični.


Omenila bi tudi, da dela Anja tudi odlične koncertne posnetke. Po navadi mi je na koncertih svetenje z mobiteli moteče in še z njimi narejeni posnetki so večinoma neposlušljivi, ampak na tem posnetku Spectral Voice je recimo res lepo ujela vzdušje in vez med bandom in publiko. Večkrat v bistvu raje poslušam tale koncertni posnetek kot pa EP z Vastum, na katerem so enkrat po tej turneji izdali komad Katabatic Depths, ker je primerljive zvočne kakovosti, če ne že boljše, za kar pa je verjetno zaslužen predvsem Vid. Pa še vedno mi je ta koncert eden najboljših, ki sem jim bila kdaj priča, in sem ti hvaležna, da si mi že večkrat praktično pred nos pripeljal bande, zaradi katerih se po navadi zapeljem v sosednje države. Lani maja sem edino pogrešala Krypts, ampak verjamem, da bi jih prevzel, če bi bila zadeva izvedljiva. Glede na to, da se programsko pogosto prekrivaš z Abyssal Booking, ki so njihov koncert takrat izpeljali v Zagrebu, se mogoče z njim(i) kdaj usklajuješ glede datumov ali turnej?

JAN: Osebno ljudi, ki stojijo za imenom Abyssal Booking, ne poznam in z njimi nisem nikoli sodeloval. Sem pa opazil, da imamo očitno dokaj podoben glasbeni okus in da tudi oni sodelujejo s podobnimi agencijami kot mi (Killtown, Doomstars itn.). 

Kot sem že povedal, smo za organizacijo koncertov omejeni na petke in sobote in to v praksi pomeni, da moramo včasih imeti kar nekaj sreče, da dobimo določen paket bandov na točno določen dan. Sicer se na spomnim točno, ampak mislim, da je bilo v primeru Krypts in Jupiterian težava prav to. So pa Krypts eden od bandov, ki bi jih z veseljem gostil v Kopru, če bi to seveda bilo kdaj izvedljivo.

ALEKSANDRA: Kako je preoblikovanje koprskega mladinskega centra vplivalo na lokalne organizatorje koncertov? Poleg Mostovne namreč večino metal koncertov na Primorskem gosti prav CMK, kar je po izgubi avtonomnih prostorov INDE v Kopru in Argo v Izoli hvale vredno.

JAN: Kot je verjetno vsem že znano, je leta 2015, takrat MKC oziroma MKSMC, dobil novo vodstvo in se preimenoval v CMK. Po večdesetletnem vodenju kluba je Marko Brecelj po dolgotrajnih pritiskih ključe vrnil občini. To je povzročilo kar nekaj neodobravanja, ker je imel stari MKC kulten status na področju alternativne kulture v naši regiji in širše. Ni šlo samo za še en klub, ampak prostor, ki je marsikateremu posamezniku in kolektivu na tem območju omogočal razvoj svojih umetniških idej, ustvarjalnosti in kreativnosti.

Občutki so bili takrat zelo mešani in veliko ljudi je bilo prepričanih v to, da to pomeni smrt alternativne kulture na Obali. Večina takratnih kolektivov se je iz kluba umaknila oziroma prenehala z delovanjem. Določeni izmed njih so kasneje bili del ustvarjalne platforme INDE in tam nadaljevali svoj program.

Mi smo vseeno navezali stike z novim vodstvom Centra Mladih Koper in se odločili, da zgodbo nadaljujemo v istih prostorih. Dolgoletno oblikovanje programa in nešteto prostovoljnih ur v prostorih na Gregoričevi 4 je bilo preveč, da bi klub samo prepustili drugim ljudem in se tiho umaknili. Enostavno sem se počutil, da je prostor po vseh vložkih tudi malo moj in mi noben ne more vzeti tega, da bi tam še naprej ustvarjal. Zato smo se odločili, da nadaljujemo, in mislim, da smo se odločili prav, kljub temu da se je samo poslanstvo kluba spremenilo in da je zdaj prostor namenjen veliko širšemu spektru različnih ljudi kot prej. Moram pa dodati še, da so sami pogoji za izvedbo koncertov v klubu na visoki ravni, sploh če je govora o kvaliteti ozvočenja in druge opreme.

ALEKSANDRA: Če sklepam po dobri obiskanosti koncertov v tvoji organizaciji, je na Obali kar nekaj podmladka in pogosto se jih udeležujejo tudi obiskovalci iz sosednjih držav. Bi to pripisal uspešni promociji, izbiri nastopajočih ali čemu drugemu?

JAN: Tukaj moram omeniti, da imamo res zvesto publiko, ki že vrsto let podpira naše koncerte. Dober občutek je, ko veš, da bo določena skupina ljudi vedno prisotna na tvojih večerih ne glede na to, katere skupine pripeljemo. To je nekaj, kar res zelo cenim in zaradi te publike v končni fazi vse skupaj še obstaja.
Dober obisk pa je po mojem mnenju kombinacija izbire nastopajočih bandov, datuma (vikendi) in geografskega položaja Kopra. Na naše koncerte namreč prihaja tudi veliko ljudi iz sosednje Italije (predvsem iz Trsta in okolice) in Hrvaške. Če so bandi dovolj zanimivi, pa si vedno obetamo veliko ljudi iz drugih koncev Slovenije. Dejstvo pa je, da ti koncerti ne bi bili tako uspešni, če bi jih obiskovali samo ljudje iz slovenske Istre.

Trditev, da je na Obali močan podmladek, pa žal že dolgo časa ne drži in trenutno nič ne kaže, da bi se kaj spremenilo. Tu je trenutno kar nekaj bandov, ki preigravajo bolj ekstremne zvrsti metala in sorodnih žanrov. Govorim o skupinah, kot so Ater Era, Omega Sun, Human Host Body, Guattari in Malorshiga. Vsi člani navedenih skupin so v veliki večini že dolga leta prisotni na sceni in so vsi gladko starejši od 30 let. Izjema so le Malorshiga, ki pa tudi niso več mulci in so kot posamezniki na sceni prisotni že dolgo časa.
Zato se pogosto šalimo, da nam ti koncerti dajejo občutek brezčasja, kjer se že vrsto let pojavljajo eni in isti obrazi. Nekateri imajo kakšen kilogram več in kakšen las manj, vse ostalo ostaja enako.

Verjetno bi bilo po vseh teh letih dokaj konstantnih koncertov na Obali pričakovati, da se bo naredil nek podmladek in posledično tudi kakšen nov band. Pa se to ni zgodilo. Zakaj je tako, pa ne vem. Verjetno je utopično pričakovati, da bo na Obali konstantno toliko metalcev, kot jih je bilo v moji generaciji, ko so na Obali kraljevali bandi, kot so Somrak, Torka, Skorbut, Krvnik, Grimoir, Root ‘a Balluta in drugi. Ko je masa ljudi manjša, poteka zanimanje za neko določeno glasbeno zvrst v valovih in ni za pričakovati, da bi bila neka subkultura neprestano zastopana v enakem številu. V Kopru in na Obali trenutno mladina simpatizira bolj z blues in jazz glasbo. Mladih metalcev je malo. Vsaj tako se mi zdi.

Bi pa vseeno izpostavil enodnevni festival Črna Šagra, ki ga organizirata člana Malorshige David Bordon in Aljaž Novak. Black metal festival v kontekstu tipične istrske šagre je odlična zamisel, ki več kot očitno ima smisel. Take prireditve bi na dolgi rok morale vplivati tudi na podmladek.

ALEKSANDRA: Potem sem očitno dobila lažen občutek, ker me je res presenetilo, koliko srednješolcev sem opazila na več koncertih tujih underground bandov in jim očitno ni bil problem dati 8 € za vstopnino, kljub nepoznavanju nastopajočih pa so se imeli super. V mojih koncih, torej na Celjskem, je že dolgo stalnica, da je nekaterim še na tistih par koncertih na leto še 3 € preveč in raje popivajo pred dvorano. Tu in tam je bil zadnja leta kakšen metal koncert v celjskem mladinskem centru in bajkerskem baru XxX, ampak scena že dolgo ni več ista kot pred leti, ko sem lahko na četrtek zvečer videla Funerus 10 minut od doma in so lahko lokalni in drugi domači bandi nabirali kilometrino na odru v več klubih, od katerih niti eden ne obratuje več. V bistvu je bilo še največ metal koncertov zadnja leta ravno v mojem rodnem Laškem, ki jih je organiziral Boštjan Klemenčič in pozneje združil v večji dogodek, ki se odvija enkrat na leto – Metaljot Raspaljot open air. Si morda že bil na kateri izvedbi?

JAN: Že nekaj let opažam, da je dogajanje v Laškem in tudi v Velenju precej pestro, in sklepam, da je v teh koncih scena kar močna. Sicer osebno nisem bil na nobeni izvedbi Metaljota Raspaljota, smo pa lani s širšo družbo razmišljali, da bi festival obiskali predvsem zaradi Srbov The Stone. Potem se to žal ni zgodilo zaradi višje sile, se pa nadejam, da festival obiščem naslednje leto, ko bom tako kot vsi ostali zelo lačen koncertnega in festivalskega dogajanja.

ALEKSANDRA: Po kakšnem ključu izbiraš bande, s katerimi sodeluješ?

JAN: Načeloma zadnjih nekaj let delamo predvsem tuje bande, ki so v večini na turnejah, in kasneje dodajamo domače bande, ki so v nekem istem ali podobnem kontekstu kot glavni nastopajoči. Sodelovati smo začeli predvsem s tujimi agencijami, kot so Killtown Bookings, Doomstar Bookings, Roadmaster Booking in podobni, ki imajo počez predvsem underground death, black, doom, thrash metal sladkarije in raznorazne hibride znotraj teh podzvrsti.

Ob vsej nasičenosti koncertov pred pandemijo sem se trudil pripeljati predvsem tiste bande, ki trenutno na svetovni underground sceni nekaj veljajo, a so včasih spregledani s strani ostalih organizatorjev v Sloveniji. Zelo pomembno je tudi, da imajo ti bandi, ki jih izberemo, neko identiteto, pravi iskreni duh in seveda dobre riffe.

ALEKSANDRA: Na katere koncerte, ki si jih organiziral do zdaj, si najbolj ponosen in zakaj?

JAN: Teh koncertov je bilo kar nekaj, ampak verjetno bi najbolj izpostavil koncert oktobra 2017, ko smo gostili ameriški skupini Blood Incantation in Spectral Voice v družbi domačih Morbid Creation. Koncert je bil razprodan, ljudje pa so prišli iz nešteto različnih krajev, da bi videli omenjene bande. Tisti večer je bil res nekaj posebnega in je verjetno moj najljubši. Spectral Voice smo leto kasneje gostili še enkrat in takrat so koncert odigrali v čisti temi, brez lightshowa. Izjema so bile le goreče sveče na odru, ki so se med samim koncertom postopoma ugašale. Atmosfera je bila res edinstvena in sam nastop je bil nekaj, kar v vseh teh letih še nisem doživel.

Tukaj so še koncerti Malokarpatan, Taphos, Superstition, Corpus Christii, Messa, Skeletal Remains, Svart Crown, Zhrine, Bombarder, Morfin, Lich King, The Stone, Fides Inversa, Frostmoon Eclipse, Assumption, Ulsect, Nadimač in še veliko drugih. Dejansko smo ponosni na vse koncerte, saj smo v vsakega izmed njih vložili veliko mero energije, strasti in ljubezni ne glede na to, koga smo tisti večer gostili.

ALEKSANDRA: Imaš na svojem seznamu želja morda še kakšen band, ki bi ga rad predstavil obalni publiki?

JAN: Bandov, ki bi jih rad pripeljal, je malo morje in jih verjetno nikoli ne bo zmanjkalo. Bolj je problem, ker so to v absolutni večini tuji bandi in ne pridejo ravno vsak dan mimo Slovenije. Vedno ko vidim kaj zanimivega, pišem promotorju oziroma piše on meni in poskušamo najti način, da bi se zadeva izpeljala. Največkrat se zalomi pri izbiri samega datuma. Koncerte namreč organiziramo izključno za vikende in potrebujemo včasih kar nekaj sreče, da se določeni bandi znajdejo v Kopru ravno na petek oziroma na soboto. Žal med tednom načeloma nimamo časa, ker imamo vsi službe, pa tudi obisk bi bil verjetno dosti manjši kot je sicer. Kot sem omenil, gre v mojem primeru izključno za hobi in ne posel. S hobiji se ukvarjaš, ko imaš prosti čas. Tega pa je žal med tednom premalo, pa tudi za mačka naslednji dan ni več prostora.

ALEKSANDRA: Obstaja kaj, česar pri organizaciji koncertov ne maraš?

JAN: Včasih sem pred koncertom rahlo živčen v upanju, da bo šlo vse tako kot sem si zamislil. Potem se ta živčnost spremeni v pozitivno energijo. Pogosto se je dogajalo, da sem pred koncertom, ko je šlo kaj narobe, govoril, da je to zadnji koncert, ki ga organiziram, in samega sebe spraševal, če mi je res tega treba. Kakšno uro kasneje sem v nabiti dvorani točil solze sreče ob poslušanju svojega najljubšega riffa.

Včasih mi je tudi naporno, ko me določeni ljudje dobesedno posiljujejo s svojim bandom in me žicajo za koncert. Ampak to je nekaj, kar je pač del tega posla in je treba sprejeti. Včasih bi sicer rad ustregel kakšnemu domačemu bandu več, ampak zaradi ne ravno pogostih koncertov to žal ni mogoče.

ALEKSANDRA: Kaj pa te pri tvojem delu najbolj veseli?

JAN: Najbolj od vsega me veseli, da imam čisto proste roke pri izbiri nastopajočih oziroma sanjarim o bandih, ki bi jih lahko pripeljal v Koper. To me tudi spodbuja k temu, da preposlušam še več glasbe in obenem poskušam najti svoj novi »najljubši band«, ki bi ga lahko nekoč predstavil publiki. Vse te stvari ohranjajo otroka v meni in jih doživljam na zelo pristen in čustven način.

Veseli me tudi občutek, da smo naredili nekaj dobrega, kar se vidi pri navdušenju publike, nastopajočih in v končni fazi tudi nas samih. V zadnjih letih koncertov ne delamo ravno pogosto, ko pa jih delamo, si želimo, da je za vse poskrbljeno maksimalno in da si vsi prisotni zapomnijo večer na najboljši možen način. Potrudimo se, da se bandi, ki jih povabimo k nam igrati, počutijo kot doma. To je najbolj pomembno. Večina ljudi opazi to gostoljubnost in mislim, da smo si tudi preko tega ustvarili neko dobro ime. Vse skupaj pokaže, da se stvar dela na pravi način, in to nas tudi žene naprej. To, da si lahko pripeljem svoj »najljubši band« dobesedno domov, pa je samo pika na i celotni zgodbi.

ALEKSANDRA: Ali kar koli pogrešaš pri bandih, s katerimi sodeluješ?

JAN: Načeloma se trudim, da bi izbral bande, pri katerih ne pogrešam ničesar oziroma predstavljajo tisto, zaradi česar se sploh ukvarjam s tem, kar me veseli.

ALEKSANDRA: Se mi zdi, da je to dejansko najpomembnejše, da se lahko človek res posveti neki stvari, ne izgubi veselja do nje in je na koncu zadovoljen z rezultatom. To je verjetno najboljši recept, ko floskula »manj je več« dejansko drži.

ALEKSANDRA: Kaj te je pri organizaciji koncertov najbolj presenetilo?

JAN: Najbolj me je presenetilo, ko nam je marca leta 2008 policija prekinila koncert skupine Negligence, uradno zaradi prekoračitve mejne ravni hrupa v dvorani, neuradno pa zaradi tega, ker je bila tisti vikend velika noč in je enemu izmed glavnih na policijski postaji Koper šlo dogajanje bojda zelo v nos. Zanimivo, da hrup v dvorani ni bil problem nikoli prej in nikoli kasneje, in je vse skupaj izpadlo precej absurdno. Kasneje je na naslov kluba prispela celo globa.

Takrat je bilo res veliko ljudi v pričakovanju nastopa Negligence, ki so bili takrat verjetno na svojem vrhuncu, in je prekinitev koncerta sprožila velik val razburjenja. Šlo je za enega prvih naših koncertov in spomnim se, da sem bil takrat zelo razočaran in slabe volje. Sem pa prvič doživel, kako izgleda, ko gre kaj res narobe, tako da je bilo vse skupaj definitivno neka izkušnja za naprej.

ALEKSANDRA: Je imel kakšen band kdaj zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?

JAN: Trudimo se ustreči vsemu, kar si bandi želijo, če je le v naši moči. Včasih so določene zahteve previsoke oz. jih ne moremo izpolniti, ker gre za prevelik finančni zalogaj. V tem primeru se poskušam vnaprej dogovoriti s promotorji/bandi in jim predstaviti svojo situacijo. Jim pač razložim, da Slovenija ni Nemčija, nikoli pa ne potrjujem in obljubljam nekaj, česar ne morem uresničiti.

Sem pa siguren, da je tisto, kar bandi pri nas dobijo, veliko nad nekim vsesplošnim povprečjem, kar nam je bilo preko raznoraznih pohval tudi dostikrat izrečeno.

ALEKSANDRA: Kaj priporočaš mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?

JAN: Svetoval bi jim, da naj ne jemljejo preveč osebno, če komu njihova glasba ne bo všeč, in da verjamejo sami vase in v tisto, kar želijo sporočiti kot band. Naj uživajo na odru, pridobivajo izkušnje in naj se ne silijo v nekaj, kar niso. Če bodo uspešni pri tem, kar počnejo, se jim bodo stvari začele odpirati same od sebe. Je pa tukaj vseeno pomembno, da ima vsak ambiciozen band nekoga, ki se zna dobro dogovarjati s potencialnimi založbami, organizatorji in drugimi akterji v sceni.

ALEKSANDRA: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z Nemesis Booking?

JAN: Iskrenost pri tem, kar so in kar želijo sporočiti. Preveč je umetnih, plastičnih bandov brez duše. Imeti morajo tudi pravi duh in seveda dober občutek za ustvarjanje tega, kar počnejo. Včasih dobro znanje kitare oziroma katerega drugega inštrumenta enostavno ni dovolj za uspeh. Je pa res, da je glasbeni okus zelo relativna stvar in vsak vidi in sliši stvari po svoje.

ALEKSANDRA: Tujih bandov zaradi trenutnih razmer verjetno še nekaj časa ne bomo poslušali v živo, pa vseeno – načrtuješ kaj v bližnji prihodnosti? Letos je namreč že ali pa še bo izdalo nov material kar nekaj domačih skupin.

JAN: Trenutno lahko rečem, da nimamo čisto nič v planu in čakamo, da se situacija malo umiri, da lahko sploh začnemo razmišljati o potencialnih prihajajočih dogodkih. Za to jesen se je obetalo kar nekaj zanimivih koncertov, ampak je žal vse skupaj odpadlo oziroma bilo v najboljšem primeru prestavljeno. Trenutno skoraj celotna glasbena industrija stoji in vse, kar se planira, se planira nekako po logiki »saj takrat bo pa ja vsega tega konec«. Tudi vse turneje, ki so napovedane za to jesen/zimo po Evropi, bodo po mojem mnenju odpadle, ker nič ne kaže, da bi se situacija začela umirjati.

Trenutno sicer dobivam določene ponudbe za leto 2021, ampak nočem ničesar potrditi, dokler se ne pokaže, da gre situacija na bolje. Iskreno upam, da se bo svet čim prej vrnil v vsaj približno normalo, ampak tukaj žal nimamo nobenega vpliva. Da bi organizirali koncert z nekimi restrikcijami, pa verjetno ne pride v poštev. Raznorazne maske, merjenje temperature, medsebojna razdalja med obiskovalci ali pa celo sedišča na koncertih v tej sceni nimajo kaj iskati. Tukaj se poruši celotna filozofija, zakaj heavy metal in vsi njegovi podžanri sploh obstajajo. Se strinjam, da je vse boljše kot nič, ampak si enostavno ne morem zamisliti, da bi gledali band, ki preigrava death oziroma black metal, vsak na svojem stolu. Enostavno eno ne gre z drugim. Iz teh razlogov trenutno mirujemo in opazujemo situacijo. Ko pa bo spet priložnost, bomo z veseljem spet organizirali kakšen koncert. Moram priznati, da mi vse skupaj že precej manjka.

Glede domačih skupin se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj zanimivega novega materiala oziroma celo novih zanimivih bandov. Za določene izmed njih že komaj čakam, da jih lahko povabimo na koncert v Koper. Upam, da v najkrajšem možnem času.

ALEKSANDRA: Se strinjam, včasih imajo druge stvari pač prednost in niti ne bi bilo prvič, da človek, no v tem primeru kar človeštvo, pride z nekaj odrekanja prej na cilj. Kar se tiče koncertov in celotne situacije, lahko samo upamo na najboljše in da trenutne razmere ne bodo pustile prehudih posledic tako na naši sceni kot tudi širše v družbi. Do takrat pa se lahko vsaj spomnimo na kakšen koncert in ga podoživimo skozi takšne intervjuje, zato bi se ti rada na tej točki zahvalila za tvoj čas in zanimive odgovore.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Intervju
12. 3. 2024
The Stone
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj