To moram povedati kar na začetku. Prav neverjetno se mi namreč zdi, kako enim bandom na videz povsem enostavno uspeva narediti dober album. Če pa poleg tega še pomislim, v kakšnem žanru se 1349 udejstvujejo že skorajda dvajset let – in poleg tega imajo vsi glasbeniki poleg recenziranega še najmanj enega, v katerega so globlje vpleteni – potem je še toliko bolj neverjetno, da jim je ponovno uspelo udariti tako zelo močno in prepričljivo. Medtem, ko se drugi mučijo in na vse kriplje trudijo, da bi naredili hiter, brutalen in hkrati poslušljiv album – in večina pri tem tako zelo pogori, da je kar joj – četverica iz Osla iz rokava strese mogočni Massive Cauldron of Chaos.
Svojega navdušenja sploh ne morem skrivati, saj če bi poskusil, bi se pretvarjal in pri tem bil neiskren. »Meni na ljubo« je band opustil psihedeliko in atmosferiko, ki sicer sploh ni bila tako zelo slaba, ter se vrnil v svet dinamičnih, neizprosnih in catchy komadov. Skozi cel album! Osem pesmi, osem napadov, skoraj štirideset minut obstreljevanja. Glavni krivec, ki poslušalcu komaj da dihati, je seveda spet Frost, ki si je po albumu Satyricon nekje in nekako moral dati duška. Nič kaj drugače oz. nič kaj dosti bolj počasna pa nista niti Archaon na kitari ali Seidemann na basu, čeprav je slednji v slogu žanra dosti manj slišen. Svoj prispevek k raznolikosti in razgibanosti doda še Ravn na vokalih, ki točno ve, kdaj se mora dreti, govoriti z globokim glasom ali po zborovsko popestriti pesem.
Niti en komad ni dolgočasen, vsakega odlikuje ena majhna posebnost, skupna pa jim je na podlagi brutalnosti in zvoka ustvarjena rdeča nit, ki poslušalca ob zatišju na koncu dobesedno prisili k ponovnemu poslušanju. Pa je morda album zaradi svoje nalezljivosti preveč direkten, tako da bi lahko sčasoma začel dolgočasiti? Po mojem ne! Album bi brez težav postavil ob bok kateremu koli od prvih treh iz bandove diskografije, od katerih vsakega posebej po skorajda desetih letih in več še zmeraj izredno rad poslušam. Po drugi strani pa plošček ne ponuja samo zapomljive glasbe, temveč tudi dosti zanimivih detajlov, ki le-tega dodatno obogatijo. Najbolj očitni so recimo izredno dobra solaža (ne povozi ostalih instrumentov, temveč deluje v simbiozi skupaj z njimi) med Mengele's, govorjen refren pri Slaves, deathmetalski uvod v Postmortem, thrasherski quickie z imenom Golem, enslavedovski pridih pri zaključnih Chained in Godslayer. Za konec mi tako ostane le še pobožna želja, da ujamem band v živo med promoviranjem tega bisera črne kovine, nam najbližje se bodo na prihajajoči evropski turneji ustavili v Münchnu.