Po dobrih treh letih od izdaje konceptualnega albuma Jomsviking se švedski vikingi vračajo z albumom Berserker. To je njihov 11. studijski album in prvi z bobnarjem Jockejem Wallgrenom, ki se je bandu pridružil leta 2016. Berserkerji so bili neusmiljeni bojevniki, vdani bogu Odinu. Pred vsakim spopadom so dosegli stanje transa, ki je v nordijski mitologiji poznano kot berserkergang. Bojevniki so v tem stanju doživeli prave fizične in psihične spremembe, ki so jih spremenile v izjemno krute in bojevite, vendar album ni v celoti posvečen njim. Besedila obravnavajo razne mitološke in zgodovinske dogodke, ki so seveda povezani z vikingi.

Amon Amarth so bili večkrat obtoženi, da se preveč ponavljajo. Sicer si človek težko predstavlja, kako bi lahko zvenela sprememba njihovega sloga, saj so njihovi ustvarjalni recepti precej specifični in navadno pričakovani. No, tokrat to ne drži. Na Berserkerju se da zaslediti kar nekaj novih elementov. Ne gre se za neko revolucionarno spremembo, temveč za razvoj znotraj že prej zastavljenih temeljev, kar mogoče nakazuje na novo poglavje banda. Že prva pesem Fafner’s Gold nas preseneti z akustičnim, skoraj renesančnim uvodom, ki nekoliko spominja na zvok lutnje. Pesem se nadaljuje na riffih, ki so mogoče značilnejši za power metal kot pa za melodic death metal, še bolj pa presenetijo čisti vokali v zadnjem delu pesmi. Da, tako je. Čisti vokali.

Power metal riffe se na albumu da zaslediti še v marsikateri pesmi, včasih tudi v kombinaciji s hitrejšimi ritmi. Tak primer je recimo pesem Wings of Eagles. Njihov značilni slog je sicer še vedno prisoten v vseh pesmih, a je mogoče Raven’s Flight, ki so jo že objavili kot video, tista pesem, ki ga še najbolje ohranja. Spet se pojavi uvodni growl na močnem kitarskem riffu. To je na starejših albumih skoraj markantna značilnost banda, saj jo lahko zasledimo predvsem v tistih »God’s« pesmih, ki so postali pravi hiti za v živo (Twilight of the Thunder God, War of the Gods in Deceiver of the Gods). Tudi Shield Wall se navezuje na korenine, in sicer ohranja počasnejši slog njihovega melodic death zvoka. Vendar je tudi ta pesem podkrepljena z novimi elementi, saj nekje na sredini preide distorzija v čisto kitarsko melodijo in ustvari zelo skrivnostno atmosfero. V mesecu aprilu so Amon Amarth izdali še video za drugo pesem z albuma, Crack the Sky. V primerjavi z Raven’s Flight se ta nagiba k riffom predhodnika Jomsviking in je, podobno kot Raise Your Horns, kot nalašč pripravljena za v živo. Omembe vredna je še zadnja pesem Into the Dark. Takega komada pri tem bandu verjetno še nismo bili vajeni. Je najdaljši na albumu (6 minut in 48 sekund) in zelo dopolnjen, saj so vsi prehodi, spleti, ritmične spremembe in kitarski riffi dobro premišljeni. Glasbene linije niso take, da bi ciljale na udarnost, saj se skozi celotno pesem prepletajo z besedilom in ga še bolj poudarjajo. Bojevniške in junaške vrednote, ki so eden ključnih elementov na vseh albumih švedskih vikingov, še niso prišle tako intenzivno do izraza. Prvič se jih da res začutiti in prvič lahko res vidimo, da Amon Amarth niso zgolj eden izmed dominantnih bandov na svetovnih metalskih odrih, temveč nam že več kot 25 let skušajo z mitološkimi in zgodovinskimi zgodbami približati neke vrednote, ki so mogoče v današnjem svetu šle nekoliko v pozabo. Z Into the Dark so nam pokazali neko nepričakovano umetniško plat, ki na preteklih izdajah ni bila tako bistvena.

Album verjetno ne bo preveč všeč tistim, ki pričakujejo agresivne pesmi v slogu albumov, kot so Versus the World, With Oden on Our Side ali Twilight of the Thunder God. Že s predhodnikom Berserkerja so začeli nakazovati, da se ne bodo več striktno držali vedno istih potez. Tokrat so že postavili nove temelje, iz katerih lahko raziskujejo še nepoznane vode. Slog, ki so ga ustvarili tekom svoje dolge kariere, so na Berserkerju še podkrepili z novimi elementi. Po zadnjih dveh albumih sodeč vse bolj kaže, da želijo Amon Amarth raje nekaj sporočati kot pa zgolj prepevati o nordijski mitologiji in zgodovini. Mogoče smo priča ponovnemu rojstvu banda.