Amon Amarth praznujejo aktualno leto s svojim desetim albumom. Gre za zelo pomembno obletnico za band in težko bi se odločil, ali je morda celo pomembnejša kot petindvajset let obstoja, ki jih bo zasedba praznovala drugo leto. Glasbena industrija predstavlja težko prislužen način služenja kruha, še težje pa je biti toliko let inovativen v tem žanru. Kdor se zdaj zmrduje in si misli, da so najbolj znani Vikingi iz Švedske že predolgo predolgočasni, ga moram popraviti. Sicer sem se tudi jaz kar nekaj časa nagibal k temu mnenju, se v mislih poigraval z najlažjo opcijo »band se je prodal in skomercializiral«, nakar sem enkrat prišel do (morda napačnega) spoznanja, da se je band pač samo spremenil. Prave motive in vzgibe za tektonske premike v glasbi Amon Amarth seveda poznajo samo njegovi člani, a upoštevajoč EP Under the Influence iz leta 2013, ki vsebuje štiri priredbe komadov od Judas Priest, Black Sabbath, Motörhead in AC/DC, pač ne sme čuditi, če so se Vikingi po dolgih bojih odločili pluti po mirnejših vodah. Zato se vprašanje ne bi smelo glasiti, ali se je band prodal ali ne, temveč zakaj plamen začetne jeze in agresije, ki je preveval prva leta diskografije marsikaterega (black) metal banda, počasi ugaša, medtem ko zgoraj našteta svetovno znana imena tudi po štirih desetletjih še naprej ružijo po rock ali metal odrih.
Vse zgoraj opisano bi želel uporabiti kot uvod v misel, da Amon Amarth niso več melodični death metal band, temveč kvečjemu preigravajo heavy/death metal. O tem me ob vsakem poslušanju novega albuma z naslovom Jomsviking prepričajo mehke visokotonažne kitare, ki zvenijo čisto kot solza in ne samo nemalokrat, temveč kar v glavnem spominjajo na klasične heavy metal bande. Od primarne kombinacije med agresijo in melodičnostjo, ki smo ji bili priča od vsega začetka, je ostalo le še malo. V glavnem bi komad One Thousand Burning Arrows, ki si zaradi aranžmajske kompleksnosti po mojem najbolj zasluži bandovo ime, primerjal z bandovimi starimi časi, medtem ko so ostali komadi strukturno zelo zminimalizirani in jih je zato treba pač postaviti ob bok predhodnemu albumu Deceiver of the Gods. Slednje seveda neposredno ne priča o (ne)kakovosti, temveč potrjuje le okoliščino, da se bo death metal poslušalstvo še bolj oddaljilo od banda. Trdovratni fani bodo kvartetu iz Stockholma seveda ostali še naprej zvesti, saj nekih objektivnih razlogov proti dejansko ne slišim, zaradi česar se na koncu zastavlja še zaključno vprašanje: Kateri komadi z že poznanimi ritmi in melodijami so dovolj drugačni, da imajo potencial postati hit? Osebno bi zaradi orkestracije na prvo mesto postavil že omenjenega One Thousand Burning Arrows, kar hitro za tem sledi A Dream That Cannot Be z Doro Pesch na vokalih – po Hel s predhodnika torej še ena heavy metal poslastica. Izpustiti pa seveda tudi ne smem First Kill in At Dawn's First Light, za katera je zasedba posnela videospot, saj oba v najboljši maniri podčrtata bandov trenutni slog, medtem ko zaključni Back on Northern Shores vsaj deloma ponudi še nekaj epskosti, ki pri nobenem viking metal bandu ne bi smela manjkati.
Lahko se torej še ne vem kako jezimo in kritiziramo, toda Švedi še zmeraj znajo proizvajati zapomljive komade, ki v živo po le nekaj taktih takoj pritegnejo k miganju ali čupanju.