Finska zasedba Apocalyptica je ena izmed tistih precej edinstvenih v svetu alternativne oz. metal glasbe. Nekoč trio, potem kvartet čelistov. Pred 10 leti se jim je uradno pridružil še bobnar Mikko Siren, lansko leto pa vokalist Franky Perez. Shadowmaker je osmi studijski album banda, na katerega smo čakali 5 let. Seveda skupina vmes ni počivala. Po obsežni svetovni turneji predhodnika Worlds Collide so se podali v ustvarjanje projekta Wagner Reloaded, ki je izšel kot live album, njegovo odrsko uprizoritev pa so tudi večkrat uprizorili in predvajali. Zasedba je že od samih začetkov, ko so v večini preigravali priredbe Metallice, pokazala, da imajo veliko idej in prav vse so različne. Tako smo lahko poslušali odlične instrumentalne komade, redno pa so k sodelovanju vabili tudi različne bobnarje, kitariste in vokaliste. Predvsem na razkritje slednjih smo vsi ponavadi nestrpno čakali. Zato je bila odločitev za rednega vokalista, vsaj zame, precej neprijetna novica oz. poteza. In tako kot nove skupine se tudi novega albuma v večini ne da primerjati s starimi albumi, s staro Apocalyptico. Tako brez problema potegnem črto in novi album označim kot nov začetek, novo poglavje, novo Apocalyptico, ki bo prinesla tudi nove poslušalce, nekaj starih pa morda celo pustila na drugi strani črte.
Ob prvem poslušanju albuma sem ga želela skritizirati do onemoglosti. Morda je bilo krivo veliko razočaranje, da so na Shadowmakerju zgolj 4 instrumentalni komadi (pa še od teh je eden kratek intro). V ostalih 8 pa so vključili novega vokalista. Album otvori intro I-III-V Seed Of Chaos, ki sprva napoveduje dosti značilen, morda celo mračen album zasedbe. Pa vendar to napoved kar hitro prekine Cold Blood. Komad, ki je meni osebno eden slabših na albumu. Enostavno zveni preveč kot ceneni alter-rock, ki pa sicer dobro uspe na komercialnih tleh. Naslovni Shadowmaker se morda za nekaj procentov od tega odmakne, predvsem zaradi razgibanosti. V skorajda osemminutni pesmi dobijo svoj delež tudi čelisti, vokal pa se umakne. Vrne se elekrična nastrojenost skupine in trši riffi. Tu dobi priložnost za dokazovanje moškosti tudi vokalist, ki pokaže tršo stran svojega petja. Če bi bila večina komadov takšnih, kjer prevladuje napet zvok čel, Franky pa vstopi samo na tistih ključnih točkah, bi bila celotna plata boljša. Vsaj zame. Zopet krajši Slow Burn postavi vokalista na glavno mesto in se vrne v nove vode banda. Sicer je komad v redu, ampak zame preveč komercializiran. Čelisti so zopet postavljeni v ozadje in tega pri Apocalyptici enostavno nisem navajena. No, morda, če je gost na vokalu res nekaj posebnega, a Franky to nažalost ni. In smo prišli do prvega povsem instrumentalnega komada. Reign Of Fear. Slabih sedem minut energičnega preigravanja, električni zvok violončel, ki kar kličejo po navalu adrenalina, norenja in čupanja. Za energičnim noro dobrim komadom »stare« Apocalyptice pride melanholična balada Hole In My Soul. In tale novost je odlična. Globoko čustveno besedilo in bolj kot vse paše romantično ozadje čelistov. Perfektno. Še en izmed bolj posebnih komadov pa je House Of Chains. Veliko groova, občutek breakdowna in veliko bolj moderen pristop k celotnemu komadu. Tako instrumental kot vokal zopet pokažeta tršo stran. Ponovno dozo energije prinese drugi instrumentalni komad Riot Of Lights. Ta je tokrat bolj moderen, odsekan, večja količina efektov daje občutek elektronske glasbe. Come Back Down pa je eden izmed tistih, ki ga brez pomislekov preskočim. Povprečno, generično, že slišano. Edini plus so čela v ozadju, sicer pa mi gre komad čez eno uho notri, čez drugo ven. Ravno tako hitro gre mimo Sea Song (You Waded Out). Pa vendar je bolj razgiban in zanimiv zaradi trdih in odsekanih ritmov, ki tokrat služijo namesto melodije. Počasen, a precej močen komad. Najboljše pa pride na koncu, in tudi tokrat je tako. Prvi je komad, ki sem ga čakala. Klasična Apocalyptica, ki balado razvije v odlično epsko stvaritev, ki te odpelje v drugo dimenzijo. Skorajda osemminutni Till Death Do Us Part je absolutno vrhunec Shadowmakerja. Najbolša pesem, ki bi jo lahko poslušala v nedogled. Čeprav daje občutek, da poslušaš več komadov, so prehodi tako elegantni in povezani, da me to niti ne zmoti. Za več kot odličen zaključek pa poskrbi malo manj kot desetminutna balada Dead Man´s Eyes. Melanholično, pa vendar zelo energično, sprva s poudarkom na vokalu, ki ga potem prevzame instrumentalni del, ki tudi zaključi in spravi komad v lepo celoto.
Album, ki sem ga sprva težko pričakovala, potem pa z vsakim novim vokalnim komadom bolj prezirala, se je pokazal za niti ne tako slabega. Seveda se ne bi branila več instrumentalnih komadov, sploh takšnih, kot je Till Death Do Us Part. Apocalyptica je z začetkom novega poglavlja v karieri pokazala, da lahko ustvarja tudi z enim vokalistom, pa vendar upam, da ne bo ščasoma ta edinstvena skupina postala nekaj generičnega, brez instrumentalnih komadov. Mislim, da se bo veliko glede tega pokazalo tudi na njihovih koncertih in že letos jih lahko 14. oktobra vidite v Kinu Šiška.