Veliko presenečenje je bilo, ko so po odhodu pevca Johna Liive za njegovo zamenjavo Arch Enemy vzeli do tedaj praktično neznano nemško pevko Angelo Gossow. Angela je že na njenem prvem albumu Wages Of Sin vsem dvomljivcem zaprla usta, z nastopi v živo pa dokazala, da boljše poteze band ne bi mogel napraviti.
Anthems Of Rebellion je ključni album njihove sedanje kariere, kajti od njega je močno odvisno, ali bodo Arch Enemy vstopili med največje, ali pa bodo ostali v drugem planu le kot večni »skriti favoriti«. Ključni osebi, od katerih je najbolj odvisno, katera izmed možnosti se bo uresničila, brata Michael in Christopher Amott sta opravila vse, kar je potrebno, da se uresniči prva; Anthems Of Rebellion prepriča od prve do zadnje sekunde. Uspelo jima je najti idealno kombinacije melodičnosti in brutalnosti, poleg tega pa imajo kompozicije v sebi dovolj progresivnosti in kompleksnosti, da tudi po mnogih poslušanjih album še vedno zveni sveže in nudi možnost odkrivanja novih stvari. Najbolj v oči stopi izredno kitarsko delo obeh bratov, ki odlične solaže kombinirata s trdimi riffi, ki gredo včasih v klasično thrasherijo, včasih spominjajo na Nevermore, gredo pa tudi v še modernejšo smer. Večinoma gredo spremembe tempa, ki jih ni malo, na njun račun, perfektno pa sta pripravila teren za surov Angelin vokal. Ta je delo opravila še bolje kot na Wages Of Sin, pomemben faktor pri celotni podobi albuma pa je tudi precizno, dinamično bobnanje Daniela Erlandssona. Producentsko delo je zopet odlično opravil Andy Sneap, ki je s čistim zvokom še poudaril njihovo udarnost. Nekaj »modernih« elementov, kot so efekti na vokalu, občasne klaviature ali čisti moški (Christopher Amott) vokal pri End Of The Line in Dehumanization, albumu ne naredijo nobene škode.
Sedaj so na vrsti še fani, da odločijo, če so Arch Enemy pripravljeni za veliki preboj, a mislim, da ob udarnih melodičnih himnah Silent Wars, Leader Of The Rats, We Will Rise, Instinct, Dead Eyes See No Future ali brutalni Descpicable Heroes odločitev ne bo težka.

Matjaž