Ashine so melodična death metal zasedba s Ptuja. Z zasedbo sem se srečal pred malo več kot polovico desetletja, ko sem smel recenzirati njen prvi studijski izdelek, in sicer samonaslovljen EP. Če se še spomnite tega izdelka ali če ste celo njegov lastnik, potem veste, da so Ashine že nekdaj zastavili svoji glasbi široke okvirje. In to se ni spremenilo do konca lanskega leta, ko je band končno uspel poviti svoj dolgometražni prvenec z imenom Force of Nature.

Če v naslovu prepoznate namige o silni Moči narave, ste s tem prepoznali bandove namene, toda silna ni samo Moč narave. Sila močne so bile tudi bandova želja, potrpežljivost in vztrajnost, ki so pomagale pri tem, da danes lahko poslušamo Force of Nature. Narava melodičnega death metala aktualnega izdelka se je sicer spremenila, a ne nujno na slabše. Ponovno je vse odvisno od okusov. Ashine še zmeraj zvenijo sodobno, o kakšnem posebnem poudarku na klasičnem death metalu pri njih še zmeraj ni govora. Celostno gledano je ta sicer postal bolj udaren in se zaznavno pomaknil stran od metalcore linij, ki pa so še zmeraj prisotne, a v dosti manjši meri, le kot začimba. Podobno kot zametki blackmetalskih melodij, ki skupaj s prvimi služijo doseganju ustreznega učinka znotraj že predstavljenega žanra.

Da se je band razvil v mojih ušesih najmočneje dokazujejo kitarske solaže, ki podeljujejo glasbi na Force of Nature določeno mero zrelosti in predstavljajo dobrodošlo protiutež mladostniško navdahnjenim metalcore udarcem. A ravno omenjene kitarske solaže še zdaleč niso glavna prodajna točka recenziranega albuma. Njegov največji adut so za moj okus privlačne in zapomljive melodije, ki se na trenutke že skorajda dotikajo tehničnega death metala, v glavnem pa nas z raznolikimi aranžmaji in v srednjem tempu peljejo skozi »monolog manifestacije narave, ki nebogljenemu človeku razlaga svoje zakone«. (vir: intervju z Ashine)

Kot ste torej zdaj že lahko ugotovili, Moč narave ne vsebuje balad, o kakršnih sem pisal med opisovanjem EP-ja Ashine, vseeno pa ne manjka počasnejših in umirjenih melodij, med katerimi se najde tudi zven akustične kitare. Slogu in času primerno pa je tudi vokalna izvedba raznoliko pestra. Le če bi želel dlakocepiti bi rekel, da bi kakšnemu komadu več pristala dodatna uporaba obeh kitar. Sicer pa bi morali Ashine z albumom, ki je nastal v letu, ko je narava dejansko pokazala svojo neulovljivo premoč nad človekom, zadovoljiti precej raznolike okuse.