Azaghal je finski black metal band, ki se z invokacijo peklenskih sil in trpinčenjem inštrumentov ukvarja že vse od zlatih let black metala sredi devetdesetih. Kljub neutrudni trmi in marljivosti, s katero so uspeli v letih svojega obstoja izdati osem albumov ter na tone demov, splitov in EPjev, jim ni nikoli uspelo pridobiti večje prepoznavnosti, za razliko od njihovih sonarodnjakov Beherit, Impaled Nazarene ali Sargeist. Resda je prihajajoči Nemesis njihov prvi album, ki mi ga je uspelo slišati, vendar lahko iz njegovih značilnosti sklepam, zakaj Azaghal še ni uspel preboj iz zakotnih kleti undergrounda.
Saj ne, da bi bil album slab, še zdaleč ne. Ponuja dobršno mero pretežno divje hitrega, barbarsko surovega black metala z atmosfero, primerljivo občutku padca v zaledenelo finsko jezero, v katerem se je po naključju znašla jata lačnih piranh. In to je tudi to: Azaghal se ne sprenevedajo s kakršnimkoli filozofiranjem ali izumljanjem tople vode, temveč ponujajo le v glasbo preneseno smrt in destrukcijo. Poleg ponorelih blast beat bobnov nas skozi to mračno potovanje spremlja še kopica udarnih riffov in mizantropičnih melodij, ki se navdihujejo iz zapuščine skandinavskih bandov Mayem, Dissection in drugih. Na albumu se pojavlja v skladbah tudi nekaj izstopajočih trenutkov, ki popestrijo dogajanje. Predvsem gre za zanimive menjave ritmov, uporabo akustike ali pa spevne refrene, kot recimo v naslovni Nemesis in pa Ex Nihilo. Skratka, gre za soliden, na riffih temelječ in drveč album.
Problem pri Azaghal pa je, da pokažejo premalo svoje lastne identitete, idej ali posebnosti, s katerimi bi na poslušalcu pustili močnejši pečat. Za vzpon med elito bodo Azaghal morali poseči globlje v neizmerna brezna ustvarjalnosti ter na plan privleči nekaj, s čimer bodo šokirali nebo in zemljo.