RECENZIJE

4. 3. 2008
Between The Buried And Me - Colors
Victory Records, 2007

Skoraj vsak dan se najde skupina, ki me želi impresionirati s svojo unikatno glasbo, češ: "Mi smo pa ponovno odkrili Ameriko". Teh skupin je dejansko preveč, pa tudi vsem znano dejstvo je, da je trg danes prenasičen. Vseeno se občasno najde kakšna izjema, ves čas pa upam na kakšen čudež, ki bi dokazal, da ne obstajajo na sceni le Nightwish, Korpiklaani in Amon Amarth. Čudež se je zgodil, vendar Nigtwish zaradi tega ni upadla prodaja. In tako se še danes čudim, da je le prišel album, ki se je nanj že dolgo čakalo, obenem pa je tudi dokaz, da je današnja glasba lahko zelo kvalitetna. Between The Buried And Me (BTBAM) na sceni niso novinci. Colors je že njihov četrti album. Kljub temu, da me s prvima dvema izdelkoma niso navdušili, se je stanje na albumu Alaska močno izboljšalo, Colors pa presega vse meje normalnega. V 64 minutah se zvrsti osem komadov. Zveni precej progresivno, vendar nimamo opravka še z enim patetičnim Dream Theater klonom. BTBAM naj bi bili po nekaterih opisih celo progresivni metalcore. Svašta! In kaj lahko pričakujemo od albuma, ki se začne v stilu baladice, ki bi ji še Justin Timberlake rekel, da je "pussy", nato pa se še v istem komadu prelevi v pristno brutalnost? Pričakujemo lahko le nepričakovano. Brutalnost se z naslednjim komadom The Decade Of Statues le stopnjuje, vendar tu še ni doseženo bistvo albuma. Na njem BTBAM postrežejo s kombinacijo mnogih stilov. Tretji komad Informal Gluttony spominja z introm na Nile, z uporabo arabske lestvice pa dobi skladba čisto nove razsežnosti. Največje poslastice pa predstavljajo na albumu ravno skladbe, ki so daljše od deset minut (The Sun Of Nothing, Ants In The Sky in White Walls). Vse skladbe imajo kompleksne strukture, predvsem pa se BTBAM radi ponašajo s stalnim sekanjem ritma, vendar to danes ni ravno navdušujoče, ker je takih skupin na tone. Kaj je bistveno na Colors, je težko doreči, a poudarek je ravno na variiranju stilov. Poleg death metalskih in progresivnih riffov je prisoten tudi kakšen domiseln breakdown, predeli kaotičnega hardcora (kar naj bi BTBAM prvotno tudi bili), jazz in blues vložki, psihadeličnost v stilu Pink Floyd in Fantomas (še posebej v komadu Prequel To The Sequel), elementi pop rocka, v komadu Ants Of The Sky pa je prisoten celo country vložek, pa še bi se dalo naštevat. Po eni strani lahko razumemo, da fantje krepko pretiravajo in tvorijo nesmisle, vendar se deli odlično dopolnujejo, s čimer skladbe dobijo pravi pomen. Ne zgodi se vsak dan, da bi bil lahko priča albumu, na katerem pridejo do izraza čisto vsi inštrumenti. Kitarista John Waggoner in Dustie Warring ponudita odlično godbo, okrepljeno z izvirnimi dvoglasji, še posebej pa s solažami, kjer je poudarjena predvsem melodičnost. Prisotne so izjemne harmonije in melodije, ob katerih postane vsa švedska melodika zelena od zavisti. Vokalist Tommy Rogers, ki poleg petja igra tudi klaviature, je naravnost neverjeten. Rogers kombinira vokal s kruležem in čistim vokali, ki na čase spomnijo na Opeth. Kar primerjajte začetek The Decade Of Statues in refren Informal Gluttony. S klaviaturami pa ustvarja tako melanholično kot tudi psihadelično vzdušje. Basist Dan Briggs postreže z izstopajočimi bas linijami, dokaz za njegovo znanje pa je komad Viridian, kjer je deležen veliko svobode. Manijak pa je seveda tudi bobnar Blake Richardson, ki po eni strani strelja z blasti kot na fronti, na drugi strani pa ima rad umirjene in jazz ritme. Pri produkciji ni bilo pretiravanja s poliranjem, temveč je bolj umazane narave, ampak ne v stilu Darkthrone. Vsega se opisati ne da, vendar moram omeniti še, da je album konceptualen. Vsak komad predstavlja svojo barvo, z izjemo prvih dveh Foam Born Part 1 + 2, ki predstavljata eno. Vsaka barva predstavlja razumevanje določenih življenjskih perspektiv s strani skupine. Vendar so Between The Buried And Me pustili tudi oboževalcem prosto pot, tako da lahko vsak po svoje interpretira skladbe na njihovi spletni strani. »This is all we have when we die...We will be remembered for this«. Tommy Rogers s temi verzi v komadu White Walls zaključi, obenem pa je bilo z besedili doseženo bistvo koncepta. Nato nas Paul Waggoner zapelje do konca albuma s fenomenalno solažo, ki dvigne poslušalcu vse dlake po celem telesu. Sledi še Rogersov kratki outro na klaviaturah. Album se je po 64 minutah odvrtel do konca. Kaj naredimo? Pritisnemo repeat in uživamo znova. Serve Loud And Proud!

Primož

SORODNE VSEBINE:
11. 7. 2012Victory Records / Novice
19. 9. 2011Victory Records / Novice
5. 9. 2011Victory Records / Novice
2. 5. 2007Ensiferum - Victory Songs / Recenzije
23. 3. 2002Virgin Steele - Hymns To Victory / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
Recenzija
7. 3. 2024
Sodom - 1982 (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana