Pred nami je letos že drugi album švedske skupine Blackwinds, kar je v dobi slabega prodajanja albumov naravnost fenomenalen primer. Tokrat so se odločili za spremembo logotipa in za zares impresivno naslovnico, ki jo je upodobil pevec skupine Watain Erik Danielsson, ki je nedvomno pustil svoj pečat s svojim specifičnim stilom risanja.
Na albumu Flesh Inferno najdemo deset bolj ali manj hitrih black metal mojstrovin, ki jih odlikujejo predvsem menjave tempa in ritma. Vse pesmi bi lahko uvrstili med nekoliko bolj melodičen black metal, kajti vsaka pesem ima neko melodijo, ki je poudarjena s kitarskimi riffi in še dodatno podložena s klaviaturami. Celoten izdelek je na žalost precej podoben glasbi skupine Setherial, pri kateri bobna Lord Mysteriis (Hakan Sjödin), in tako izgubi točke za kreativnost in inovativnost. Kljub podobnosti pa album ne deluje plagiatsko, kajti v glasbi zasledimo le posamezne tendence, ki spominjajo in so se nekako uveljavile pri skupinah, kot so Setherial, Dark Funeral…
Že po prvem poslušanju vas bo verjetno presenetila harmonija, ki se pojavi na albumu in začuda ne deluje pocukrano. Ravno nasprotno, Blawckwinds so dokazali, da se tudi z uporabo klaviatur da doseči pravo black metal atmosfero. Klaviature so nežno postavljene v ozadje in delujejo kot občasna zvočna kulisa in niso nikakor moteče, kajti venomer jih preglasijo ostre in dokaj visoko uglašene kitare, ki ustvarjajo pravo zvočno zaveso teme in gneva. K temačnosti in zlobi pa še dodatno prispevajo glasni in visoko kričeči vokali, za katere bi lahko rekli, da so srednje visoki screami.
Druga stvar, ki nekako definira album, pa so odlični prehodi bobnov in na splošno bobni sami. Aranžmaji, ki jih je ustvaril Lord Mysteriis, predstavljajo izziv vsakemu poslušalcu, saj je skoraj nemogoče slediti, kaj šele predvideti ritem, ki se nenehoma spreminja. Ne samo za bobne, ampak kar za celo ritem sekcijo bi lahko rekli, da pri Flesh Inferno pooseblja tisto piko na i, ki se pričakuje od tega žanra.
Poleg že naštetih kvalitet pa se album lahko pohvali še z izredno dobro zvočno obdelavo, ki ne deluje razpackano, temveč naredi zvok nekoliko bolj rezek in oster ter tako izdefinira vsako noto posebej in doda tisti tipičen zloben zvok, ki je zares specifičen za black metal.
Na kratko lahko opišemo album Flesh Inferno kot soliden izdelek švedske veje melodičnega black metala, ki pa nikakor ne prestavlja ali postavlja novih mej te zvrsti. Kar albumu manjka, je nekoliko več svežine in samostojnega glasbenega stila ali neke svoje razpoznavnosti. Prisluhnemo lahko dobremu albumu z izvrstno glasbo in obenem doživimo tisti znani občutek: "Kje sem že to slišal…"

Matevž
Objavljeno tudi na: www.Rockline.si