Sploh ne morem verjeti, kako je tole originalno. Kakšen smisel za ritem, kakšna direktnost v tekstih, kakšna drznost v ritmih in miksu različnih metal žanrov. Bloodfeast so definitivno najbolj originalen band iz Avstrije, čeprav so bolj straight out death metal kot pa recimo progressivci Atheist, Sadist itd. Tole ni zašusano kot Necrophagist, ni zasolirano kot Death, ni evil kot Akercocke. Vendar je nekako ob boku omenjenim.
Skorajda iracionalno, ampak je res. Wolf & co. so se resnično potrudili in posneli ploščo, ki ne ustreza nobenim pričakovanjem, standardom ali kompromisom. Če skušam potegniti neke skupne točke, so to: malo blastov in večinoma precej catchy Six Feet Under bobni, ki pa so zaradi sekanj, štopanj in igranj s činelami precej bolj zanimivi; kitare so v osnovi ali death metal ali pa nizkotonski catchy death'n'roll (no, raje rot'n'roll), množica tappingov, izjemno dobre in smiselne solaže – dober miks melodike in brutalnosti, ki pa se izogiblje švedskemu vtisu; bass je poglavje zase s svojimi tappingi, funky cufanjem, morbidnimi lestvicami ipd. Čez vse to se uleže še Wolfov kruleči vokal, ki kar naenkrat postane srhljivo kričeč (izredno dobro) in nato bathoryjevsko čist, pri tem pa se pridružuje še Gandi (basist) s svojimi jasnimi, ampak naravnost peklenskimi kriki. Če se vam bo Stop To Rot zdel tipični death metal komad, bo Guardian Angel presenetil z delom, ki spominja na swing musical, My Friend bo imel zborovsko morbidni pridih, pri tem pa bodo vseskozi preganjali tak groove, da bodo vaši strahovi pred tem čudom izginili v nič, ko vam bo v krvi gorela energija. Nato pa še trije komadi ter dva live komada (posneto v živo v Grazu s precej dobrim zvokom), ki vas bodo puščali v zmedi in strahu – zakaj je tega konec? Kaj se dogaja? Kot bi se znašli v Twilight Zone. Wolf in James sta resnično dobra v izvajanju straight riffov, nato v tappingu in podobnih zadevah. Nato pa še solaže od obeh in stvar je dokončna. Riffi so si morda občasno podobni in sčasoma tudi ulovite vzorec teh komadov, ampak je še zdaleč od predvidljivosti. Gattijev boben je masiven in zanimiv, Gandi ga pa žge po bassu kot kak John Wright ali pa Les Claypool. Besedila so izredno jasna, malce morbidna, morda malce preveč osebna in včasih otročja, ampak v celotnem miksu (pa poglejte si odbite grafike v bookletu). Stop to rot – start to demolish! Meja v neverjetno je premaknjena za korak naprej.

Ivan