Odkar je bil Varg Vikernes leta 2009 izpuščen iz zapora, je objavil tri studijske izdelke: dva albuma (Belus ter Fallen) in eno »best of« kompilacijo (From The Depths Of Darkness) svojih naljubših pesmi s prvih dveh albumov. Ob tem je treba še pripomniti, da so bili vsi izdelki posneti leta 2010, medtem ko sta slednja izšla komaj v letu 2011. V kolikšni meri je šlo za zelo premišljeno potezo, s katero Vikernes ni želel zmotiti percepcije albuma Belus s prehitro izdajo Fallen, naj presodi vsak sam. Dejstvo je, da sta si oba albuma zelo podobna, na zvočni ravni pa se jima pridružuje še »best of« kompilacija.
In kakšen je torej ta zvok? V recenziji From The Depths Of Darkness sem ga opisal kot mehkejšega, manj izrazitega in bolj čistega v primerjavi z black metal albumi, ki jih je Vikernes snemal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Album Fallen torej ne spominja več na »garažne« posnetke, ki so bili popularni med razvojem drugega vala black metala; sedaj je možno spremljati vsak instrument brez posebnega naprezanja ušesnih mišic in brez uporabe močne fantazije. Čistost zvoka v primeru Burzum pomeni hkrati prisotnost bas kitare, ki nastopa podobno izrazito kot bas kitara na albumu Nattens Madrigal (Ulver), kar podeli barvitosti glasbe čisto novo, bolj polno podobo.
In v kolikšni meri se je spremenila glasba? Na idejni, miselni ravni je preskok definitivno zelo velik, kar pa je sicer tudi čisto logično, če pomislimo, da je Vikernes imel čas šestnajst let razmišljati o preteklih dejanjih, o sebi, svoji glasbi in prihodnosti. Tako kot je Vikernes spremenil svoj pogled na svet, tako se je z njim vred spremenila tudi njegova glasba, ki je postala bolj umirjena, zamišljena – s tem ponovno povzemam misli, ki sem jih prav tako predstavil ob recenziranju From The Depths Of Darkness. Umirjenost in zamišljenost pa bi ob pogledu na Fallen lahko brez težav zamenjal tudi z žalostjo. Ta se na eni strani manifestira skozi zunanjo podobo albuma, katerega naslovnico krasi umetniško delo Williama Adolpha Bouguereaua z naslovom Elegija, medtem ko je celotna škatla ovita v (žalujočo) sivoroza barvo. Na drugi strani pa je z glasbenega vidika možno kar celoten album označiti kot eno samo žalostinko, ki je polna jeze in agresije. Zveni kontradiktorno? Morda, vendar ustreza resnici.
Konceptualni album, ki se prične (Fra Verdenstreet) in konča (Til Hel Og Tilbake Igjen) instrumentalno, da se izognem izrazoma intro in outro, je v primerjavi z Belus nekoliko hitrejši in vsebuje več klasičnih elementov black metala, medtem ko zamišljenost/žalost pride najmočneje do izraza skozi vokale. Reprezentativno za ves album lahko uporabim kar prvi pravi komad na albumu z naslovom Jeg Faller. Ta je na strukturni ravni zelo podoben komadoma Burzum ter Jesu Død, oba z albuma Filosofem. Vikernes namreč začetni, repetitivni riff razvleče čez cel komad, ki je dolg skorajda osem minut, medtem ko ostre kitarske linije in hitro bobnanje relativira skozi šepetanje, zborovsko petje ali počasno govorjenje. Iz ozadja, kjer se sicer ponavadi skriva bas kitara, pa je v primeru Fallen možno slišati klaviature, ki prevladajoči riff tiho in niti malo moteče interpretirajo ter spremnljajo po svoje.
Ostale pesmi se od opisanega ne razlikujejo kaj dosti, kar pa še ne pomeni, da so identične prvi. Sploh ne. Kljub vsej podobnosti stoji vsak komad zase, je vsak samostojna (žalostna) zgodba, ki jih skupna ideja, skupna struktura in skupna zvočna podoba povezujejo v nezamenljivo celoto. In ravno zaradi tega, ker Burzum ne zveni kot drugi bandi in ker drugi bandi ne zvenijo kot Burzum (Nargaroth ima v tej zgodbi posebno mesto), je glasba Burzum danes še kako živa in aktualna.