Cannibal Corpse so AC/DC brutalnega death metala, ki lirično stavijo na razkosana trupla, pohabljenje in nasilne oblike smrti. V tem se je začela uriti zasedba konec osemdesetih prejšnjega stoletja in v tem je še zmeraj dobra po skorajda 30 letih neprekinjenega delovanja, ustvarjanja in koncertiranja.

Ko sem začel poslušati aktualni štirinajsti studijski album, sem si takoj rekel: »Končno album, ki je dovolj »slab«, da ne bo romal v obliki zgoščenke na mojo polico poleg ostale diskografije Kanibalov.« Joj, kako hitro se človek naje zarečenega kruha. Kaj naj rečem? Red Before Black resnično ni nič posebnega, daleč od tega, da bi držal boga kreativnosti za jajca ali srkal napoj kreativnosti iz njegovega tiča, toda Red Before Black ima tisto nekaj, kar pritegne. Ravno dovolj Cannibal Corpse, da tisti, ki si želijo točno takšnega death metala, pridejo več kot na svoj račun. Poznane nizko uglašene kitare, brneča bas kitara, globok growl in dinamičen bas boben so sestavine, ki odlikujejo vse ploščke, ki nosijo ime pionirjev brutalnega horror death metala. K tem sestavinam so možakarji letos uspeli dodati še dosti bolj všečne kitarske solaže, ki tokrat ne igrajo zgolj vloge mašil, temveč jih je užitek poslušati. Toda po drugi strani so Kanibali na žalost izgubili kar dosti mladostniške jeze, kar pomeni, da niso več tako konstantno hitri.

Kar tako odpisati album kot pač še en primerek tega, kar smo že slišali, tokrat torej sploh ne gre. Nisem zastonj v uvodnem stavku primerjal Kanibale z legendarnimi rokerji. Tako kot Avstralci tudi Američani na vsakem albumu poleg že preverjenega recepta ponudijo par komadov, zaradi katerih se že po nekaj poslušanjih zbistri glasbena podoba in si človek želi držati plošček v roki in po spletu že išče datume, kdaj bo zasedbo spet videl v živo. Med te komade osebno štejem Red Before Black, ki me zaradi svoje igrivosti v refrenu spominja na Kill or Become s predhodne plošče A Skeletal Domain, počasnejši in močnejši Code of the Slashers zato, ker je enostavno groovy in fajn, ter zaključni Hideous Ichor, ker ga osebno prištevam med zapomljivejše komade, ki so jih Cannibal Corpse napisali v zadnjih letih.

Če torej veste, kaj želite, in veste, kaj lahko pričakujete od ustaljene peterice Webster, Barrett, Mazurkiewicz, Fisher in O'Brien, potem brez zadržkov navalite, kajti zagotovo vam ne bo žal.