Bila bi laž, če bi zapisal, da se nisem z visokimi pričakovanji spogledoval z dnem, za katerega je bil napovedan izid novega albuma nizozemskih Carach Angren. Njihov prvenec Lammendam je bil svojevrstna mojstrovina simfoničnega black metala; skladbe so bile ravno prav kompleksne, da si zadevi moral posvetiti nekaj časa, a obenem so poslušalca zadele že ob prvem poslušanju. Idealno. Uporaba klaviatur, ki je lahko prekleto zapletena, je bila originalna in nepatetična; tematsko pa je bil Lammendam konceptualen album o pojavnosti duhov – zapuščina Kinga Diamonda sicer, ampak Nizozemcem je tudi v to sfero uspelo vpeljati originalnost in izvirnost.
Kako je potem z Death Came Through A Phantom Ship? Naj grem za začetek še malo v preteklost. Da človek lahko razume Carach Angren, jih mora najprej videti v živo, saj se šele takrat pokažejo v svoji pravi obliki. Zakaj in kako? Recimo tako: ne glede na romantični aspekt simfoničnega black metala, teatraličnosti in tematike o zakletih dvorcih, je treba vedeti, da govorimo o treh (oziroma štirih) mladeničih na vrhuncu njihove energije, ki so poleg tega dobro podkovani glasbeniki, ki v starem dobrem duhu predvsem uživajo v vseh aspektih življenja. Človek bi po nekaterih teorijah moral poznati svoje meje, a kako bo nekdo spoznal svojo mejo, če ne potiska v smeri proti njej. Šele ko jo enkrat prestopi, mu je dana možnost avtorefleksije in izbire. No, Carach Angren so z Death Came Through A Phantom Ship stopili na žilo lastnih meja. Približali so se namreč samemu robu njihovega žanra in sicer s takšno vnemo, da mi ni jasno, če so to mejo sploh opazili. Album je namreč izjemno dinamičen, nepredvidljiv in veliko težji od prvenca. Do tu vse v redu, lepo in prav, a kaj, ko že pri bežnem poslušanju prične postajati jasno, da Carach Angren ovira ravno njihov fiksni žanr, ki njihovi glasbi in talentu ne dopusti izraza v vsej njegovi svobodi. Pri tem se je seveda treba zavedati, da je forma v vsakem primeru potrebna, da človeško bitje sploh lahko zazna določeno umetniško izjavo, ampak Carach Angren so se s tem albumom znašli na razpotju forme, neodločenost pa jim nikakor ne priliva vode na pregovorni mlin.
Death Came Through A Phantom Ship je daleč od slabega albuma. Je le premočan in prepoln za precej enostaven (enozložen) podžanr simfoničnega black metala. Strukture so nefluidne, a obenem tudi nenaključne ... so bližje thrash in death metalu, in kot takšne sploh ne bi funkcionirale znotraj glasbe Carach Angren, če se ne bi na tem albumu, napram prvencu, še bolj naslonili na teatraličnost, ki je tu pripovedna tehnika. Občasni »overdose« pathosa albumu prej škodi kot koristi, prav tako je zgodba o zakleti ladji, ki jo album pripoveduje, manj razdelana, predvsem pa slabše izražena kot zgodba belega duha, ki pustoši po Lammendamu.
Za konec torej zgolj to, da je album toliko progresiven kot je nazadnjaški in misel o tem, da bo verjetno naslednji album ključnega pomena za nadaljnji razvoj teh Nizozemcev. Death Came Through A Phantom Ship sicer priporočam, a z zadržkom, z vprašajem, klicajem, šele po poslušanju in vsaj delnem miselnem zaobjetju in razumevanju albuma Lammendam.

Davorin