Nemalo starih (in mladih) death metal privržencev angleškim Carcass pripisujejo podobno pomembno vlogo kot na primer legendarnim Death. Med dotične se prav gotovo štejejo vsi tisti, ki so bandu kljub drugačnemu – bolj melodičnemu in mehkejšemu – albumu Swansong, s katerim so Angleži davnega leta 1996 zaključili s pisanjem novega materiala, ostali zvesti. Na drugi strani je poslušalstvo, kateremu ravno omenjeni plošček predstavlja točko v bandovi diskografiji, na kateri so mu obrnili hrbet. Tretja skupina so seveda tisti deathmetalci, katerim band nikoli ni sedel, v četrti skupini, kamor se štejem tudi sam, pa se nahajajo splošni metal entuziasti, ki včasih tudi z večletnim zaostankom odkrivajo kakovostne bande nepovezanih žanrov in na ta način počasi sestavljajo mozaik zgodovine metalskega razvoja. Osebno kvartetu iz Liverpoola torej priznavam pomembno vlogo v razvoju death metala in z veseljem prisluhnem nekaterim najbolj catchy komadom, ki jih Carcass z občinstvom najraje delijo v živo (s Corporal Jigsore Quandary daleč na čelu), a kot celota me band nikoli ni povsem prepričal. To me deloma uvršča tudi v zgoraj opisano tretjo skupino, saj band zaradi svojevrstnih ritmov in struktur ter meni osebno številnih neprivlačnih kitarskih solaž enostavno ne zadene mojega death metal okusa.
In kakšno vezo ime vse to s prekinitvijo izredno dolgega, preko sedemnajst let trajajočega studijskega molka, s singlom Captive Bolt Pistol? Resda bolj malo, a dovolj, da je uvod upravičen. Predstaviti sem se želel kot nestrokovnjak in pogojni ljubitelj z mirnostjo kirurške roke napisane glasbe. Iz tega razloga nikoli nisem nestrpno čakal na novo izdajo iz hiše Carcass, kakor me vest in konec koncev tudi dotični single nista nič kaj prida osupnila. Četverica, od te le še dva od originalne postave, je posnela nov album, ki izide septembra, da pa fani ne bi čakali predolgo, je dober mesec dni prej luč sveta ugledal Captive Bolt Pistol (sicer tudi komad, ki bo kasneje na albumu). Captive Bolt Pistol nakazuje, da se Carcass niso kaj dosti spremenili, da se dosti spogledujejo s svojo preteklostjo in (predvsem) da še zmeraj znajo udariti kot na Symphonies Of Sickness ali Necroticism - Descanting The Insalubrious. Torej, nič novega, nič spektakularnega, a kar je po drugi strani najbolj pomembno za vse trdožive oboževalce: tipično Carcass!