Lanskega decembra smo na našem portalu premierno predstavili black metal zasedbo Cvinger in njen prvi EP, naslovljen Monastery Of Fallen. Slabih petnajst mesecev kasneje ponuja band več kot dovolj glasbenega materiala za ponovno debato. 1. decembra iztekajočega se leta je luč sveta ugledal prvi celovečerec z naslovom The Enthronement ov Diabolical Souls.

V primerjavi z EP-jem, ki je bil v slovenskem prostoru ekstremne glasbe nekaj posebnega, so Cvinger izgubili oziroma namenoma za seboj pustili umazan zvok in se s tem približali drugim slovenskim bandom, ki stilsko prisegajo na hiter black metal v slogu Marduk, Enthroned, Tsjuder in podobnih bandov. Kdor v zadnjem stavku vidi in razume pohvalo, naj dodam, da se Cvinger z vidika kakovosti lahko brez sramu postavijo ob bok naštetim. Kdor pa je v dotičnem stavku zaznal še tudi manjšo kritiko in razočaranje, moram dodati, da je res škoda, da se je band tako »lahkomiselno odpovedal« svoji prvotni unikatnosti.

Na drugi strani pa se band ni odpovedal uporabi instrumentalov, ki ponovno na začetku, sredini in koncu albuma utelešajo črnomašno vzdušje z meniškim zborovskim petjem, medtem ko krajši tovrstni dodatki vokalno popestrijo katerega od »pravih« komadov in skrbijo za tekoč razplet rdeče niti.

Čeprav sem morda z naštetimi bandi posredoval takšen občutek, domžalsko-koprska naveza ne stavi le na šus, temveč se je na bogatih diskografijah prej omenjenih bandov naučila, da se je za dober album treba tudi več kot samo enkrat zaustaviti, da je treba za uspešen album poskrbeti za ustrezno pestrost tudi z vidika dinamike. In ker je v black metalu vse dovoljeno, zato ker black metal zelo dobro sodeluje s številnimi drugimi žanri, sta deathmetalska udarnost in brutalnost ponovno, ali še zmeraj, glavni razlog za zadovoljstvo s slišanim.