Ne moremo ravno reči, da je količinska ponudba black metala v Sloveniji zanemarljiva. Ni. Je pa tudi res, da se večina teh skupin trdno (mogoče na trenutke še preveč trdno) drži tistih ustaljenih pristopov k podžanru, kakršni so se še posebej izoblikovali v skandinavski sceni nekje v drugi polovici devetdesetih, ko je glavni sunek drugega vala black metala že nekako naredil svoje. Ne pravim, da je to slabo. Samo po sebi seveda ni, je pa res, da človeku, ki takšnim tokovom in pretokom kolikor toliko sledi, prej ali slej v oči pade nekaj, kar bom tu poimenoval »anti samoiniciativnost«. Gre za nekakšno zaspano stanje duha, ki je sicer delujoč, a delujoč po spominu in v preteklosti, ne pa v sedanjosti.
Zdaj, ko je to izrečeno, se lahko pomaknemo na zasedbo v obravnavi – Dark Sphere in seveda na njihov drugi album Ophiuchus. Devetih skladb, ki trajajo dobre pol ure, se drži nekakšen zaspan, melanholičen prizvok, ki primarno ni ustvarjen s strani struktur skladb ali narave riffov ter klaviaturskih linij, temveč s strani produkcije same. Ta zvok je izjemno samosvoj in nenavaden in tak, kakršen je, v »sodobnem« black metalu že dolgo ni bil slišan. Na trenutke album zveni podobno kot norveški, v klaviature usmerjen black metal okrog leta 1996 (na misel mi pride recimo projekt, zdaj sicer polnočlanska zasedba, Troll), nakar se izkušnja zaradi uporabe hitrih melodij (zvočno, mimogrede, precej cenenega) klavirja premakne stran od neke namenske agonije in vstopi v sfero melanholičnih občutij, kakršna so bila primarno lastna gothic metalu v nekako istem obdobju (tu mi recimo pride na misel prvenec italijanskih Macbeth, zgodnji Lacrimas Profundere, srednji My Dying Bride ali mogoče celo določeni komadi Dimmu Borgir). Zamolkel, topel, zaspan zvok albuma prekinjajo kitarske solaže, ki celotno izkušnjo dvignejo za stopnico višje (na primer v skladbah Temačnost, Beyond Horizon, Ultimatum Darkness!), isto pa občasno storijo tudi določeni precej samosvoji (ne bom pa ravno rekel inovativni) kitarski riffi (na primer uvod v Undead Madness). Nekako največji problem vsega skupaj, ko poslušalec enkrat dojame, da pač ne gre za takšen black metal, za kakšnega neuspel poizkus se Ophiuchus sprva zdi, predstavljajo vokali, ko so v miksu enostavno preglasni, brez nekega ... »outputa« in dajejo vtis precejšnje ambivalentnosti. Ali je to krivda produkcije ali vokalistovega elana, je takole, brez da bi skupini vsaj enkrat prisostvovali pod odrom, nemogoče reči.
Različnih (kombinatornih) elementov, ki jih Dark Sphere uporabljajo in ki bi popestrili dogajanje je malo, česar posledica je precej predvidljiva glasba. A na pozitivni strani imamo v Ophiuchus moč opazovati nekakšnega endemita iz preteklosti, sodobno metalsko »delo«, ki nikakor ni slabo ali nevredno poslušanja. Da, album pestijo določeni problemi, ki so večinoma ali strukturne ali produkcijske narave, a obenem gre za glasbo, ki ni napačna, je pa v občutjih, ki jih v poslušalcu vzbuja, bližje gothic kot black metalu, bližje zaspanim poletnim popoldnevom kot neizprosni zimi (duha). Iz tega stališča Ophiuchus ponuja zanimivo žanrsko kombinatoriko tam kjer mu manjka lastne – glasbene.