Thrash Of The Titans festival leta 2001 je nedvomno eden pomembnejših datumov v zgodovini Bay Area thrasha. V prvi vrsti seveda ostaja njegov dobrodelni pomen, »zakrivil« pa je tudi vrnitev številnih legendarnih bandov iz najplodnejšega obdobja thrash metala, med njimi tudi Death Angel. Lanskoletni evropski turneji ter kvaliteta njihovih preteklih albumov so v metalski srenji začeli vzbujati velike apetite po novem studijskem albumu. Pričakovanja so zrasla po fantastičnem Exodus attacku Tempo Of The Damned.
Krajši intro in potem se začne na polno s Thrown To The Wolves. V svojem prepoznavnem stilu z ostrimi kitarskimi riffi, udarnimi bobni, zanimivimi prehodi in agresivnim, nezamenljivim Markovim vokalom v trenutku navdušijo. Pri 5 Steps Of Freedom je pristop bolj melodičen in manj udaren, nato pa ponovno sledi old–school granata Thicker Than Blood. Bi si sploh lahko predstavljali boljši začetek? Težko, material lahko brez obotavljanja postavimo ob bok njihovim klasikam. Kot se izkaže je The Art Of Dying najmočnejši prav v prvem delu. Brez bojazni, tudi kasneje ima album še veliko zanimivih trenutkov, navdušenja začetka pa le ne doseže. Razpoloženje v The Devil Incarnate se po manj atraktivnem, počasnejšem, groovy začetku stopnjuje in potem v drugi polovici razvije v pravi smeri. Ponekod (Land Of Blood) je zaslediti tudi bolj HC/punkovski pristop, a seveda to ne pomeni, da se Death Angel spustijo v preigravanje treh akordov. Zaloga zanimivih riffov in solaž pri Robu Cavestanyju ter Tedu Aguilarju je zelo pestra, kar je slišati pri praktično vseh komadih. V treh Mark prepusti vokal ostalim (razen Teda vsak odpoje po eno), med katerimi se pri baladni Word To The Wise najbolj izkaže Rob.
Verjetno se vsem pričakovanja ne bodo čisto v celoti izpolnila. Začetek je super, v nadaljevanju ima The Art Of Dying še vedno kvaliteten material, manjka pa še kakšna skladba, o kateri bi lahko govorili v superlativih, kot smo pri njih navajeni. Thrasherski album leta sicer ostaja Tempo Of The Damned, a greh bi bil, če si ne bi vsak, ki se vsaj malo zanima za thrash, priskrbel tudi The Art Of Dying.

Matjaž