Decatholicize so leta 2017 vstali od mrtvih, a po reakcijah poznavalcev sodeč ne tudi iz pozabe. Štajerska death/thrash metal zasedba, ki je med letoma 1989 in 1991 delovala pod imenom Newsagent, nato spremenila ime v Decatholicize, pod tem imenom leta 1993 izdala demo posnetek in nato naslednje leto utihnila skorajda za vedno, je danes »končno« izdala svoj prvi studijski dolgomeztražec. Plošček nosi naslov Remains of Dominance, glavni gonilni sili za njegov nastanek pa sta bila Alen Breber na bobnih in Mladen »Bula« Buletinac na ritem kitari. Možakarja, ki sta hkrati odgovorna tudi za vsa prvenčeva besedila, sta kar nekaj časa potrebovala, da so se jima pridružili še Jošt Skale (lead kitara), Leon Pondelak (bas kitara) in Jure Vandur (vokal) ter omogočili ta pomemben mejnik v delovanju vsakega banda. A na žalost je zasedba po snemanju ponovno ostala brez vokalista, ki je svojo nalogo na Remains of Dominance opravil odlično.

In kako točno ta zveni? Čas je že torej, da se posvetim glasbi. Priznati moram, da me je band z dveh vidikov presenetil s svojim izdelkom. Ker poznam starešini banda in njuno veliko navdušenje za ene in edine Slayer, sem bil prepričan, da bo temu primerno trdo in agresivno zvenel tudi album. Po drugi strani pa me je skrbelo, da bi lahko njun izoblikovan glasbeni okus bil kriv za to, da bomo na Remains of Dominance imeli opravka s konkretno dozo že slišanega. Slednje sicer drži do določene mere, saj je kar nekaj kitarskih prijemov ali bobnarskih ritmov dejansko že slišanih, a v tem primeru gre za osnovno ritmiko komadov, medtem ko je glavna motivika sveža, privlačna in všečna.

Že s prvim komadom Demon Divine postavi peterica stvari na svoje mesto, kar pomeni, da nam takoj na začetku da jasno vedeti, da nas bodo v slabih 50 minutah popeljali skozi svoje pojmovanje melodičnega death metala, ki ga v nenehnem pogonu ohranja ritmika thrash metala. Čeprav je Remains of Dominance zelo melodičen in v tem oziru ponudi tudi nemalokatero kitarsko solažo, se skorajda nikoli povsem ne umiri oziroma preklopi v najnižje prestave, temveč Alen na bobnih neprestano skrbi za srednje do visok tempo, medtem ko Mladen na kitari proizvaja tisto tipično žaganje, tako da ima poslušalec občutek nenehnega dogajanja. Na osnovi te dinamike je zasedba ustvarila melodični death metal, ki po eni strani spominja – in to so zdaj te reference, ki sem jih imel v mislih zgoraj – na Carcass v obdobju albuma Heartwork, po drugi strani nas mestoma pozdravijo Amon Amarth, poleg slednjih pa ne preseneti niti kakšna power metal melodija niti rockerska solaža.

Kot osebne favorite albuma bi izpostavil Isotope 235, Down to Four Men, Life Imprisonment in Doomsday Machine, in sicer zaradi bolj ali manj istega razloga: nalezljivih kitarskih riffov ali všečne melodične solaže, zaradi katerih se mi vedno znova začne žvižgati. In ravno pri tej melodiki igrata mladost in svežina, ki sta jo v band očitno vnesla Jošt in Leon, odločilno vlogo.