Italijanski death metal posebneži Delirium X Tremens so se lani konec leta ponovno oglasili iz studia, tokrat z naslednikom albuma Belo Dunum, Echoes From The Past, se pravi s svojim tretjim studijskim celovečercem. Enostavno poimenovan Troi je ponovno konceptualni izdelek, ki se tokrat ukvarja z zgodbami, ki jih piše severnoitalijansko gorovje Dolomiti. Vojna vsebina se kot ena izmed tematik potem takem ponuja skorajda sama po sebi.
A na Troi ne poteka vse s hitrostjo avtomatskega orožja, temveč prej v slogu vojskovanja med prvo svetovno vojno je tudi dosti časa posvečenega počitku in taktičnim manevrom, kar se skozi glasbo izraža z mirnejšimi in za death metal marsikdaj netipičnimi elementi. Nič posebnega torej, če se človek ozre nazaj na leta 2011 izdan plošček, ki je skozi svojih skromnih 42 minut ponudil več instrumentov, kot jih premore našteti povprečen osnovnošolec v šestem razredu pri pouku glasbene vzgoje.
Glasbeni okvirji so torej začrtani in glasbena ideja o Troi je že tudi dovolj jasna, da je opisovanje od komada do komada povsem odveč. Z nepreslišno dozo black metala četverica iz Belluna kombinira hitre kitarske riffe in mogočen blast beat s počasnejšimi, bolj težkimi atmosferičnimi ritmi, številnim skupinskim in clean zborovskim petjem, recitiranjem, trobili, clean kitaro. Z vsem naštetim pa band zabriše tudi žanrske ločnice, saj je poleg že omenjene black/death kombinacije prisotno še mešanje z vikinškimi in progresivnimi elementi. Medtem ko so slednji prisotni na več različnih mestih in se v glavnem izražajo skozi disharmonije in nenadne menjave ritmov, je vikinška tematika izražena povsem bolj neposredno, in sicer poleg tipičnih melodij kar s priredbo Song to Hall Up High (Bathory). Priredba v začetku druge tretjine ploščka osmisli marsikateri komad pred seboj povsem na novo, toda ta okoliščina preseneti poslušalca samo enkrat.
Zasedbi Delirium X Tremens je torej spet uspelo ponuditi povsem unikaten izdelek »death« metala, ki se s svojo posebnostjo močno naslanja na predhodno izdan album, a hkrati je tako zelo unikaten, da je povsem nesmiselno primerjati albuma med seboj. Povsem druga zgodba torej.