Deströyer 666 so svoje privržence na nov studijski dolgometražec pustili čakati natanko 6,66 leta. Že to numerološko »dejstvo« bi moralo biti jasno zagotovilo, da ta dolgo pričakovani plošček ne more zveneti slabo. In res je tako; Deströyer 666 se v poznavanju hiperkompleksne numerologije niso ušteli in demoni so jih bogato nagradili z obilico svežih idej ter tudi realizacijo le-teh na najvišjem nivoju. Resnici na ljubo podžanr blackened thrash metala v letu 2016 ob poplavi tovrstnih »kvlt« bandov ne ponuja kdove kako veliko prostora za originalnost. Toda Deströyer 666 so se kot kaže ob ustvarjanju pričujočega albuma tega zavedali in iz podžanra uspeli izvleči največ kar se (še) da. V danih okoliščinah tako plošček zveni presenetljivo sveže, celo inovativno in jasno pokaže, zakaj so Deströyer 666 v množici podobnih zasedb uspeli ohraniti svoj sloves. Plošček je poln catchy komadov in riffov, ki bi jih lahko primerjali s sodobniki tipa kasnejših Darkthrone (le bistveno manj punkovsko orientirani), Bölzer (s katerimi se bojda v aprilu Deströyer 666 celo ustavijo pri nas), Nifelheim in kopice drugih skupin, seveda pa je pri tem tudi veliko »retro« čaščenja in riffov stare šole thrasha; zlasti posamezni spremljevalni kitarski deli prve polovice komadov na ploščku mi vedno znova v spomin prikličejo razmeroma obskuren varšavski thrash metal band Exorcist iz druge polovice osemdesetih let, vselej pa je prisoten tudi pridih zgodnjih Bathory in Hellhammer (vendar v precej kompleksnejši različici kot pri omenjenih dveh zasedbah), pri sicer smiselni rabi solaž in izvrstnih dvojnih kitarskih linijah, pa si marsikaj sposodijo tudi pri kolegih iz heavy metala. Album je ne le tehnično, temveč tudi produkcijsko dovršen, je pa res, da zvok niha med rahlo umazanim in za nekatere morda celo preveč spoliranim za band takšnega kova, kar pa vseeno dobro pristoji predvsem bolj spevnim komadom, kot je npr. zaključni Tamam Shud. Na slednjem se bo morda band zdel na trenutke marsikomu skorajda neprepoznaven, določene »tr00« fane pa bo morda zaradi omenjene spevnosti celo odvrnil, ampak mislim, da Deströyer 666 zaradi tega ne bodo potočili nobene solze. Kot vrhunec albuma bi sicer morda izpostavil Hounds At Ya Back, ki res povzame vse odlike, ki krasijo band. Toda noben izmed preostalih komadov ne zaostaja prav veliko, tako da si je vredno plošček venomer zavrteti v celoti, obenem pa traja manj kot štirideset minut in mine kot bi trenil.
Upam si trditi, da je Deströyer 666 uspel univerzalno kakovosten in hkrati zabaven album, ki bo zadovoljil širšo metalsko občinstvo, ne zgolj ljubiteljev banda in podžanra, ki mu Deströyer 666 pripadajo.