Devil You Know je superskupina, ki sta jo leta 2012 ustanovila bobnar John Sankey (Devolved, Divine Heresy, Fear Factory) in kitarist Francesco Artusato (All Shall Perish). Konec leta se jima je pridružil vokalist Howard Jones, ki ga verjetno vsi poznate kot bivšega vokalista zasedbe Killswitch Engage. V roku enega leta sta se pridružila še basist Ryan Wombacher (Bleeding Through) ter kitarist Roy Lev-Ari (Hiss Of Atrocities). Leta 2013 so s producentom Loganom Maderom (ex-Machine Head) začeli snemati prve komade, letos sredi pomladi pa je izšel album The Beauty Of Destruction. Sicer se zasedba na kratko opredeljuje kot metalcore band, pa temu ni ravno tako. Jaz bi jih opredelila kot moderni metal, ki svojo glasbo meša z groovom, progresijo in death metalom, vse skupaj pa začini z metalcorom.
Album šteje dvanajst komadov, katerih skupna povprečna dolžina so štiri minute. V manj kot eni uri je mogoče slišati prav vse. Od agresivnih, energičnih komadov pa do progresivnih žalostink. Povsem pričakovano se na albumu slišijo vplivi bivših zasedb članov, predvsem Killswitch Engage, nepričakovane pa so progresije, ki vas bodo spomnile na Opeth. Že po prvih nekaj komadih daje album občutek še enega klasičnega Killswitch Engage melodic/metalcore/groove izdelka. Pa vendar to niso Killswitch Engage. Z izjemo prvega komada, ki postreže s popolno agresijo brez clean refrenov, se nadaljnji komadi vrstijo tako hitro in tako enako, da dajejo občutek poslušanja iste pesmi. Neka srednja hitrost, dovolj energije, growl, speven clean vokal in tako naprej in nazaj. Prva sprememba stoji na šestem mestu. It's Over se poda v vode progresije, metalcore, groove in ostale novitete pa pusti za sabo. Melanholična »balada« z melanholičnimi melodijami je dejanski rezultat »superskupine«. Je komad, pri katerem se boste ustavili. Odlična kitarska solaža in izjemen vokal (povsem po pričakovanjih), ki pa je kot vedno (morda celo preveč) v ospredju. Celotne inštrumentalije morda na momentih preveč nazadujejo in jih skoraj ni slišati. Album se zopet nadaljuje precej agresivno in energično s komadom A Mind Insane. Svoj pečat tokrat pusti odličen bobnar John Sankey. Prav zaradi bobnov, ki prevzamejo glavne niti komada, zveni vse izjemno temačno. Kljub temu, da kitarska solaža vse skupaj dvigne iz globin, celota še vedno ostane kričeča in nora. Iz temnih globin se poizkuša rešiti tudi komad Crawl From The Dark, ki se drži nekih riffov prejšnjega, le da je tokrat zopet glavni vokal, na pomoč pa pridejo tudi kitare. Edini komad, ki je še pustil pečat na mojih ušesih, je zadnja progresivna pesnitev As Bright As The Darkness. Globoki clean vokali, melanholija, depresija, počasnost, Opeth. Nepričakovan in verjetno najboljši komad na albumu, vsaj zame. Bolj ali manj vsi komadi so bili povsem pričakovani glede na sestavo zasedbe in predvsem glede na to, da je na vokalu Howard Jones, ki je tokrat prekosil samega sebe.
Kljub odličnemu zaključku je plošček povprečen, komadi pa so spisani tako, da bodo pritegnili predvsem poslušalce zasedbe Killswitch Engage. Verjetno je bilo to jasno takoj, ko so Devil You Know najavili sodelovanje s Howardom. Če sovražite metalcore, prisluhnite vsaj zadnjemu komadu, kjer boste slišali pravi talent zasedbe. Upam, da bodo v prihodnosti razvijali predvsem progresijo, metalcore pa pustili za seboj. Tako ali tako je že preveč generičnih bandov, ki se držijo recepta vseh večjih zasedb modernih zvrsti.