Kalifornijski groove metalci Devildriver so letos avgusta izdali šesti studijski album Winter Kills. Če smrt pojmujemo kot spremembo, bi lahko naslov albuma razumeli kot metaforo, saj so Devildriver s to izdajo zamenjali založbo, uradno potrdili Chrisa Towninga kot novega basista ter nenazadnje tudi nakazali spremembo glasbenega stila. Seveda ostajajo v okvirjih melodičnega death in groove metala, a za razliko od predhodnih izdaj (npr. Devildriver ali The Last Kind Words), kjer je tehtnica pomaknjena v korist groova, se pri Winter Kills jeziček na tehtnici pomakne v smer melodičnih refrenov in harmonij. Če so se Children of Bodom z albumom Are You Dead Yet? oddaljili od svoje značilne melodike in želeli zveneti bolj ameriško, bi v primeru Devildriver lahko trdili nasprotno. V obeh primerih se je sprememba izkazala za pozitivno.
Začetek albuma je za vse ljubitelje skupine pričakovan - Oath of the Abyss prikazuje tipične groove riffe in ritme, ki so njihov zaščitni znak. V tej pesmi bi izpostavil bobnanje, ki zveni še najbolj razgibano glede na preostanek albuma - v nadaljevanju je (pre)pogosta uporaba dvojnega pedala, ki sicer daje pesmim tisti agresivni energijski naboj, a konstantni »mashine gun« bobni nekoliko uničijo njihovo dinamiko. Hitrost doseže najvišjo vrednost pri Desperate Times, ki nima metaforičnega pomena; z agresivnim thrash introm tempo raste do trenutka, ko v svojem klasičnem groove slogu z »bendanjem« strun in počasnimi bobni ustvarijo atmosfero, ki bi najbolj ustrezala besedam Robba Flynna : »Head bang, motherfucker!«. Nič čudnega, saj člani skupine na DVD-ju Elegies navajajo Machine Head kot pomemben vpliv na njihovo ustvarjanje. The Appetite je pesem, ki najbolj značilno povzema celoten album in je prava izbira za vse tiste, ki bi želeli slišati njegov »kratek povzetek«. Omeniti je treba še črno ovco albuma, epsko pesem Sail s prisotnim ženskim vokalom, ki je priredba skupine Awolnation. Zanimivo je tudi, da poslušanje nekaterih odsekov pesmi Gutted v spomin prikliče breakdowne in stil igranja Lamb of God.
Povzetek? Če ste brezpogojni ljubitelj groove melodičnega death metala ali Devildriver nasploh, s tem albumom ne morete zgrešiti. Če ste bolj kritični in se vam kljub dobri produkciji zdi, da se groove verzi, melodični refreni in harmonije s solažami začnejo po treh pesmih ponavljati, potem vam svetujem da pri poslušanju albuma iščete večno v nikoli - v klišejskem nikoli se ob trenutkih najdejo odseki pesmi, ki so tako dobri, da si zaslužijo trajati večno.