V poplavi novodobnega thrasha je Dew-Scented band, ki učinkovito krmari med vodami novodobnega non-stop šus in švedskih melodij polnega thrasha ter hardcoreovci, ki se zaradi nejasnosti svojega ustvarjanja opredeljujejo kot metalcore.
Dew-Scented ostajajo zvesti tistemu od Slayer vplivanem thrashu in po izjemno ekstremnem albumu Impact se vračajo že s 6.(66) izdajo, ki je ekstremna, a na malce drugačne načine. Čeprav prvi komad Processing Life udari v zvočnike z vso močjo, sta recimo The Prison Of Reason ali pa Rituals Of Time tista, ki prikažeta, da je energija vidna predvsem v masivnih, morda malce počasnejših komadih. Kitare se naslanjajo predvsem na šolo Slayer/Destruction, solaže so malce enostavnejše (najverjetneje zaradi odhoda enega kitarista), vendar riffi preprosto ubijajo. Fantje bi lahko igrali tudi old-school death metal, če bi hoteli, očitno pa se ne bojijo žanrskih miksov, čemur botrujejo predvsem občasni blast-beat bobni. Dinamika te plošče je izjemna in stvar je precej nepredvidljiva, kljub temu pa so tukaj še vedno tisti podaljšani riff endingi, katerim tako dobro sledijo bobni, ki se namesto lombardovskih triol poslužujejo predvsem sekanja s hi-hatom in splashem. Produkcija Andyja Classena je zelo dobra, vendar pa je stvar malce v minusu, ker bobni zvenijo premalo masivno, pri činelah je poudarjen previsok ton, kitare malce vstopijo v ozadje in bassa je premalo. Vokali so seveda tisti tipični in nedoločljivega stila, ki ga poznajo samo Dew-Scented, še najbolj pa spominjajo na dobre čase bandov z Victory Records.
Besedila se znova obračajo k problemom, ki jih preživljamo vsak dan in so dovolj »neosebno osebna«, da se z njimi lahko poistoveti vsak. Pisano na kožo, kaj hočeš. Grafika je učinkovita, kar se sporočilnosti tiče, za dodatek pa imamo še priredbo Evil Death, tokrat od Zeke in petinštirideset minut norega thrashiranja se zaključi. Zato pritisnem play še enkrat in THRASH!

Ivan