Saj ne vem, kaj je težje izgovoriti in si zapomniti: ime banda ali bandovega prvega akustičnega izdelka. In kdor misli, da je kaj lažje z imeni posameznih komadov, se tudi moti. Vsekakor je ta okoliščina drugačna pri Norvežanih oziroma vseh tistih, ki obvladajo ta jezik, saj stoji za imenom Dold Vorde Ens Navn četverica, ki je konkretno prispevala k promociji in razvoju norveškega black metala. Dold Vorde Ens Navn sestavljajo menda vsem poznani Vicotnik (Dødheimsgard, Strid, Ved Buens Ende), njegov kolega Myrvoll (Dødheimsgard, Ved Buens Ende), njun bivši kolega Cerberus (ex-Dødheimsgard) in Haavard, soustanovitelj slavnih Satyricon.

Glede na to, da so Dødheimsgard s svojim zadnjim albumom A Umbra Omega zavili v povsem samosvoje avantgardne vode, se mi dozdeva, da želijo njegovi glavni člani s to izdajo ponuditi poslušalstvu njegov antipod in s tem zadovoljiti ljubitelje black metala, ki so po polvečercu Satanic Art in celovečercu 666 International nekako ostali praznih rok, saj je tudi album Supervillain Outcast neka druga zgodba. Kdor je torej znal uživati v tistih dveh izdajah iz hiše Dødheimsgard in mu ustreza tisti sterilni, natančen in hiter black metal, kakršnega najdemo na Intermezzo II in Rebel Extravaganza od Satyricon, se bo znal vživeti tudi v svet Gjengangere i hjertets mørke.

Recenzirani plošček sicer z uvodnim komadom nekoliko zavaja, saj se prvotno pričakovano vzdušje prevesi v skorajda klasičen pank/speed/thrash metal komad z d-beat galopirajočim ritmom. Z drugim komadom pa glasba zavije nazaj na pričakovane tirnice, od katerih se bolj ali manj ne odmakne več. Sicer še slišimo kakšno kitarsko solažo, melodično zborovsko petje in celo doživimo kratek, na clean vokalu in klavirju temelječ depresivni moment, a v glavnem ostajajo Dold Vorde Ens Navn brezkompromisni, pri tem pa zmeraj zvenijo sodobno in nalezljivo. Odprto ostaja le, ali so ti štirje možakarji združili moči samo za to izdajo ali jih bomo v bodoče še kaj slišali. In celo videli?