Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo zgodilo. In zdaj, ko se je zgodilo, sploh nisem presenečen. Pa bi moral biti? V bistvu vsaj malo. A ker se zaenkrat še ne ve, ali je sprememba stalna ali le začasna, se tudi ne splača delati prevelikega pompa okoli tega. Dornenreich so se pač osvobodili (ali le potisnili na stran?) skoraj vseh blackmetalskih motivov in se 90 % posvetili neofolku.

Zakaj samo 90 %? Ker komada Das Licht vertraut der Nacht in Aus Mut gewirkt skromno nagovarjata blackmetalsko občinstvo, medtem ko Traumestraum black metalu nameni le kratek pozdrav in se tako pridruži preostalim komadom, ki so zgrajeni na melodijah violine in akustične kitare ob spremljavi šepetanega vokala. Kdor pozna Dornenreich, se bodo v njem zbudili spomini na akustične nastope banda v živo, ostalim pa bo morda pomagal naslednji opis: neofolk glasba iz hiše Dornenreich je kot glasbena gledališčna točka dveh nastopajočih, od katerih eden komunicira izključno s svojo violino, drugi pa mu v zaljubljenem, romantičnem tonu z akustično kitaro v roki na uho šepeta lirične besede v nemškem jeziku.

Slednji opis lahko hkrati uporabim kot odgovor na vprašanje, zakaj je to bilo za pričakovati. Odgovor je na dlani, saj zasedba, ki je v preteklosti toliko časa, volje in energije posvetila izpostavljanju nemetalskega dela svojega opusa, zagotovo ni potrebovala veliko razmišljanja, da se tudi iz studia oglasi na takšen način.

Tako ostaja odprto samo še vprašanje všečnosti. Zase lahko zagotovo trdim, da mi je osrednji del albuma, kjer trojica iz avstrijske Tirolske kombinira simfonični black metal z neofolkom, kakršnega proizvaja zdaj že kar nekaj let, najljubša. Izključno neofolku posvečene pesmi sicer niso neposlušljive, a zaradi osebne preference metal glasbe pač dajem prednost omenjenim komadom.