Ime Alana Averilla – Nemtheange, frontmana dobro poznanih Primordial, vselej pritegne pozornost, ne glede na to, v kakšnem podžanru metala se pojavi. S projektom Dread Sovereign tokrat zapluje v vode t. i. epskega doom metala, vendar v mnogo bolj mračnem kontekstu kot drugi značilni predstavniki te podzvrsti. Poleg idejnega vodje Nemtheange, ki je zadolžen tudi za bas in vokal, zasedbo sestavljata še Simon O'Laoghaire – Sol Dubh na bobnih (prav tako bolje poznan po svojem udejstvovanju v Primordial) ter neznani kitarist s kvazienigmatičnim vzdevkom Bones.
Že po nekaj minutah je moč opaziti, da so vsi člani tria dodobra izurjeni v vihtenju svojih glasbil. Sami izvedbi na ploščku tako ni mogoče niti malo oporekati. Nemtheanga se kot vselej izkaže tudi z odličnimi vokalnimi spretnostmi, ki so zelo blizu nivoju tistih, ki jih poznamo iz Primordial. Tudi sam zvok albuma bolj ali manj ustreza glasbenemu kontekstu, čeprav bi sam raje videl, da bi bila produkcija vsaj za malenkost bolj umazana.
Več pomislekov pa zbuja sama kompozicija albuma. Komadi so sicer kvalitetno napisani, vendar noben od njih ne vsebuje kakršnegakoli presenečenja ali momenta, ki bi se poslušalcu vtisnil v »dolgoročnejši« spomin in album dvignil nad oznako »zgolj solidnega«. To, da dve tretjini banda sestavlja štirideset odstotkov zasedbe Primordial, se na koncu opazi mnogo bolj, kot bi si poslušalec želel. All Hell's Martyrs tako ustvari vtis, da gre pravzaprav za obstranski izdelek (sicer vselej odličnih) Primordial, ki so med dopustom imeli nekaj »jam sessionov« v stilu variacij na temo dooma stare šole, pri tem pa so trenutke, ki so se jim zdeli najboljši, zbrali, uredili in zapakirali kot prvenec samostojnega projekta Dread Sovereign. K izboljšanju končnega vtisa ne pripomore niti sama dolžina albuma, ki se močno približa sedemdesetim minutam.
All Hell's Martyrs je tako profesionalen, a predolg album s premalo svežine, ki se bo zdel zanimiv predvsem oziroma zgolj najbolj gorečim ljubiteljem omenjenega podžanra in/ali Nemtheange.