Dream Theater spadajo v kategorijo skupin, ki jih zaradi vokala bodisi ljubiš ali sovražiš, vmesne stopnje ni (podobno bi lahko rekli npr. za Megadeth in Nevermore). Če se uvrščate med tiste, ki ne prenesejo vokala Jamesa LaBrieja, lahko na tem mestu prenehate z branjem. Če vam je njegov vokal všeč, se morate nato še odločiti, kateri bobnar vam je ljubši; kot zanimivost je namreč vredno omeniti, da je njihov dvanajsti samonaslovljeni studijski album prvi, v katerem je v celotnem procesu nastajanja sodeloval novi bobnar Mike Mangini, ki je zamenjal ustanovnega člana skupine Mikea Portnoya. Spomnimo - proces menjave Portnoya je bil medijsko izpostavljen, z avdicijami in obojestranskim obtoževanjem, celotna zadeva je na internetu dostopna v obliki nekakšnega dokumentarca. Kakorkoli, kot ljubitelj skupine bom na zgornje vprašanje salomonsko odgovoril - menim, da je Mike najprimernejši bobnar v Dream Theater!
Tak odgovor je zelo na mestu, saj je že ob poslušanju prvih dveh pesmi False Awakening Suite in The Enemy Inside jasno, da je Mike praktično neopazno nadomestil Mikea. Nekateri so celo mnenja, da je Mike boljši od Mikea (v korist Manginija). Morda niste vedeli, a False Awakening Suite je prvi instrumentalni komad v desetih letih, zadnji tak se nahaja na albumu iz leta 2003 Train of Thought. Idealna priložnost za vse nesimpatizerje skupine, ki ste kljub opozorilu nadaljevali z branjem, da izkusite album brez vam zoprnega vokala! Od vstopa Jamesovega vokala in do konca albuma je pričakovati podobno formulo kot na vseh albumih od hmmm... Scenes From a Memory dalje? Prepletata se namreč dva kontrasta; na eni strani progresivna, temačno obarvana glasba, ki na momente deluje shizofrena in živčna, s spremembami tempa, ritma, lestvic in vseh ostalih tehničnih zadev, ki so prava poslastica (in tudi muka) vsem glasbenikom tam zunaj. Protiutež temu je bolj »ženski segment« glasbe; s tem mislim na pesmi baladnega tipa, v tem konkretnem primeru bi to bili pesmi The Bigger Picture in Along for the Ride. Imam pa občutek, da marsikateri oboževalki ti dve pesmi ne bosta ravno všeč, saj v primerjavi z njihovimi »top« baladami (Spirit Carries On, Hollow Years, Through Her Eyes, the Answer Lies Within, Beneath the Surface, I Walk Beside You) ti dve nista čistokrvni; vsebujeta nekaj progresivnih delov z distorsion/overdrive kitarami, primerljivi bi bili v grobem z Ministry of Lost Souls ali Wither. Sicer je ta vzorec poskusa v isti pesmi združiti oba pola njihovega stila v logično celoto prisoten čez celoten album - tudi v bolj »agresivnih« komadih se najde kakšen mirnejši odsek.
Kako zveni vse zgoraj opisano v živo se lahko prepričate februarja v Hali Tivoli, nad zvokom NE BOSTE razočarani, garanitrano od človeka, ki jih je v živo videl že štirikrat. Edina stvar, ki me je zmotila pri novi izdaji - ali niso sposobni ob vsej kompleksni in kvalitetni glasbi, ki jo ustvarjajo, izbrati bolj izvirnega naslova albuma kot Dream Theater?