Od ustanovitve nemške dark metal zasedbe Eisregen je minilo sedemnajst let, nekaj demo posnetkov, štirje EP-ji, album v živo ter devet studijskih albumov. Rostrot je naslov zadnjega studijskega albuma, ki je izšel konec lanskega leta in glasbeno ne prinaša nič posebnega, toda le, kadar je govora o tem dotičnem bandu.
Eisregen so drugače kot Behemoth ali Satyricon, ki oboji uživajo moje globoko spoštovanje, dokaj hitro tekom svojega razvoja ugotovili, kakšno glasbo bi radi ustvarjali in delili z drugimi. Medtem ko je prvi studijski album z naslovom Zerfall (1998) bil njihova prva, zadnja in najmočnejša black metal izdaja, so se potem odločili za nekoliko milejšo obliko tega žanra, katerega ključne lastnosti prepletajo z veliko dozo melodike, klaviatur in relativno razločnih black metal vokalov, pomešanih s »petjem«. Kategorizacije dark metal, extreme metal in podobne so vse na mestu, hkrati pa vsaka od njih o glasbi sami pove tako malo, da se poslušalec ob prvem napadu slušnih koščic le čudi.
Kljub menjavi glasbenega stila so Eisregen obdržali dizajn, ki krasi njihove naslovnice in vse ostalo, kar spada k zgoščenki. Menjavi stila pa je vendarle botrovala vsebinska sprememba, ki jo je najprej možno zaznati na ravni imena albumov. Medtem ko je Zerfall (slov. Razpad) bolj ali manj tipičen blackmetalski, naslovi Krebskolonie (1998), Leichenlager (2000), Farbenfinsternis (2001) ... Rostrot (2011) pozornost že prenesejo na besedilno raven, kjer so Eisregen izredno močni.
Recept, s katerim Eisregen danes že z osmim albumom po Zerfall navdušujejo predvsem nemško publiko, se torej ni kaj prida spremenil. V tem oziru jih je možno primerjati z različnimi velikani svetovne rock in heavy metal scene kot so AC/DC, Iron Maiden ali Rammstein, ki so pred mnogimi leti ustvarili svoj zvok, svoj »groove«, svoj imidž. Pa vendarle Eisregen nikoli ne bodo tako zrasli kot zgoraj omenjena trojica, saj se dark metal ali ekstremni metal kljub vsemu konzumira dosti bolj redko kot rock, industrial ali heavy metal. K temu prispevajo tudi nemška besedila, ki marsikoga odvrnejo od njihove glasbe, oziroma jim nerazumevanje tega jezika onemogoči, da bi se lahko popolnoma poglobili vanjo. Drugače kot njihovi komercialno uspešnejši nemški kolegi Rammstein, ki zaradi enostavnejših (tudi komercialnejših) ritmov takoj pritegnejo poslušalčevo pozornost. Eisregen, Rammstein ekstremnega metala, pri katerih se, kot pri originalu, večina dogaja na besedilni ravni, zaradi te »hibe« pri nas nikoli ne bodo tako poslušani kot v Nemčiji. Hkrati pa njihova vztrajnost uporabe materinega jezika dosti pove o mentaliteti banda, ki ne varčuje s samoironičnim posmehovanjem.
Kogar torej ne moti že n-ta ponovitev besedil, ki med drugim govorijo recimo o debeluški Kathi, ki se neprestano »baše« s sladkarijami (Kathi das Kuchenschwein), o grdem otroku, ki ga pri rojstvu vzamejo materi (Wechselbalg), hladnokrvnem morilcu, ki v ogledalu vidi hudiča (Ich sah den Teufel), ali o skupini bančnih roparjev, ki nenačrtovano postanejo morilci (Bewegliche Ziele), temu bi priporočal Rostrot. Konec koncev Eisregen kljub vsemu prinašajo nekaj svežine, ki se dodobra prileže po napornem dnevu jeznega in hudobnega metala vseeno katere zvrsti.