» ... Ich weiß
Allzu gut
Wie flüchtig
Dies alles ist
Wie schnell
Diese Schönheit
Abschied nimmt
Wie plötzlich ...«

Človek in njegovo dojemanje lastnega bita sta naravnana na izpolnjevanje lastnih potreb po vsem, kar ga osrečuje, povzdigne v sfere, kjer dojemanje bita ni več le delček obstoja, ampak postane vodilo poželenja. Pri tem pa pozabi na minljivost, na počasno propadanje, umiranje in končni razkroj. Na to ga več kot dobro vsakič znova opominja narava, saj s prehodi letnih časov prikazuje krog življenja, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo.

Tako se tudi prehod iz jesenske barvitosti v hlad in temačnost zime kaže v glasbi avstrijskih atmosferikov Ellende. Po skoraj dveh letih od zadnje izdaje z naslovom Lebensnehmer Ellende poslušalcem spet namenjajo nekaj »novega«. Poudarek je dejansko na besedi novo, saj gre pri tokratnem EP-ju za ponovno posnete, predelane in dodelane skladbe, ki so bile izdane že leta 2014 na takratnem EP-ju Weltennacht. In v tem primeru se takoj poraja vprašanje, ali je predelava in izboljšava komadov, ki so že s prvo izdajo presegli zastavljene cilje, res potrebna.

Triebe tako ne predstavlja nečesa, česar privrženci tega žanra, bolje rečeno Ellende, ne bi poznali, a vsekakor prikaže smer, s katero bo band nadaljeval glasbeni proces ustvarjanja v prihodnje. Tako tudi tukaj ne manjka za žanr značilnega stopnjevanja napetosti, ki jo prikaže miren uvod. Kaj kmalu se prelevi v eksplozijo čustev z glasbo in vokalom, ki reže skozi vse receptorje poslušalca, prebudi še zadnji del njegovega dojemanja. In tukaj se že prvič, pri samem uvodnem komadu Triebe II, pokaže odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Zakaj že preverjeno izboljšati in prikazati na novo? Ker ob pravem času, s pravilnim nabojem glasba Ellende preseže vse meje in z energijo ob pravem trenutku spremeni pogled poslušalca in nanj vpliva tako, da njegovo dojemanje preseže poznano. Epskost z zvrhano mero agresije.

Celoten koncept samega nadgrajevanja se tako nadaljuje tudi v drugi skladbi Weltennacht. Zanimivo, da sam posnetek predhodno različico po dolžini prekaša 2 minuti, kar pa je band v samem zvoku izjemno prikril in se ob poslušanju niti ne opazi. Najbolj prepoznaven je novejši zven kitar, ki že v prvem komadu pusti svoj pečat, pri Weltennacht pa doseže, da glasbeno ponese poslušalca še globlje v samo snovnost celotnega izdelka.


Kot nakazuje prispodoba v uvodu, da je tudi glasbena dovršenost Ellende zelo primerljiva z minljivostjo, ki jo človeku prikazuje narava. A tukaj ni govora o tem, da bi band glasbeno počasi umiral in s ponovno izdajo že starega materiala iz obupa iskal odrešitev. Gre dejansko za prispodobo, ki je nakazana v zadnjem komadu samega ploščka, kjer je minljivost narave z letnimi časi prikazana tako glasbeno kot tudi z besedilom. Zwischen Sommer und Herbst v novi podobi z dodatno uporabo godal udejanji to, kar je manjkalo pri prejšnji izdaji. Še dodatno se poveča nabitost s čustvi, ki vsakemu posamezniku pričarajo lasten pogled na to, kar je, kar bo in kar je bilo.

Triebe kot plošček na prvi pogled ne predstavlja presežka, a ob poglobljenem poslušanju doseže to, čemu je ta stvaritev bila namenjena in kar želijo Ellende s Triebe vzbuditi v poslušalcu. Emocionalnost, ki iz mirnega in zasanjanega uvoda preide v brutalno, s čustvi nabito mizantropičnost, ki se z vsakim tonom bliža vrhuncu in ga na koncu tudi doseže ... in se spokojno prelevi v zimo in ... tiho obstane ...

» ... der Sommer
verspricht die Heilung ...
Herbst ...
wir sind der Tod ...«