Mankind is born from Darkness. Then she forgets it.
He shrinks away from it. They learn to fear it.
We all carry it within.
Deep down below; under the sea of thoughts …

Glasba na človeka vpliva na najrazličnejše načine, ga izpopolnjuje, mu omogoča razvoj ter ga usmerja v globine njegove duše, če le zna prisluhniti. Med drugim je tudi Keith Richards dejal, da je glasba jezik, ki za izražanje ne uporablja besed, temveč se izraža s čustvi, ki se človeku zarežejo globoko pod kožo, v njegov um in dušo, kjer ostanejo za vedno. In tako kot pri dojemljivosti človeka do vsega okrog njega je tudi pri razumevanju glasbe pomemben njen razvoj, ki mnogokrat pripelje glasbenika do neznanih sfer, ki tako njemu kot tudi poslušalcu razširijo obzorja in ga popeljejo v nov svet.

Enslaved s svojim petnajstim dolgometražcem, ki nosi naslov Utgard, dosežejo natanko to. A razvoj, ki ga ponazarja kvintet iz Norveške, sega v bistvu že kar nekaj let v preteklost, saj so to pot ubrali in začeli graditi glasbeno identiteto že zelo zgodaj, kar nekaj let pred izidom zadnjega albuma. Čeprav se razvijajo že skozi celotno kariero, lahko to nekako začnemo najbolj opažati z albumom Axioma Ethica Odini, ki je izšel leta 2010. Tako z vsako novo izdajo presežejo vse te meje ter dokažejo, zakaj so kot band tako edinstveni. Prepletanje black metala, nordijske mitologije in progresivnega rocka s pridihom sedemdesetih na najboljši možen način. Petnajsta stvaritev Utgard predstavlja glasbeno potovanje v mitološki svet velikanov, ki metaforično predstavljajo sile v naravi in človeškem umu, ki jih ne moramo ukrotiti. Enslaved poslušalca tako tudi glasbeno popeljejo v neznano, temačno, a hkrati zelo privlačno dimenzijo, sestavljeno iz devetih skladb.

Sam začetek s Fires in the Dark, ki se z mističnim zborovskim petjem v stari norveščini naslanja na mitološko povezavo koncepta, ki ga predstavlja Utgard – na začetku ni bilo ničesar, razen ledu in ognja – predstavi pot, ki poslušalca vodi skozi celoten album. Besedilno je to odličen uvod, ki prikaže in vzbudi nekaj čudovitega in na drugi strani nekaj sovražnega, bolje rečeno nekaj, kar ne moramo nadzorovati. Po mirnejšem uvodu se začne napetost postopoma dvigovati in Enslaved poslušalca počasi, a vztrajno pripravljajo na nekaj epskega in mogočnega, a kljub vsemu umirjenega. Grozljivo, a hkrati spokojno – prepletanje dveh nasprotnih polov, izpeljano na poseben način, v stilu Enslaved. Tako že naslednji komad Jettegryta prikaže to dvoplastnost, saj na eni strani s hitrimi kitarskimi vložki poveča apetite poslušalca in z mogočnimi vokali to samo še podkrepi, na drugi strani pa za mirnim in progresivnim delom nakaže raznolikost in glasbeno širino celotnega izdelka, čeprav je tukaj mogoče najbolj opazen pridih korenin, na katere Enslaved v njihovi dolgi zgodovini nikoli niso pozabili, saj določeni deli zelo spominjajo na Bathory.


Kar je zdaj že nekako značilno za Enslaved in se z Utgard samo še bolj jasno kaže, je prepletanje različnih žanrov, menjavanje ritmov, ki pa nikakor ne delujejo prisiljeno, temveč izredno homogeno in povezano. Tukaj je najbolj opazna ta progresivna plat banda, prav tako pa tudi to, da so mojstri v tem, kar počnejo. To je zelo dobro prikazano v komadu Sequence, pri katerem je sodeloval Martin Horntveth, ki je koncu skladbe dodal lastno noto ter na prvi pogled zelo preprost in umirjen komad spremenil v pravo nočno moro, seveda v pozitivnem smislu. Poslušalec tako doživlja nekaj lepega in nepopisnega, ki pa v sebi nosi temačnost in nepredvidljivost, koncept kaosa. To se s Homebound ponovno postavi na glavo. Ni ravno naključje, da je bil ta komad izbran za prvi single. Mogoče celo najbolj neposreden in popovski komad, ki dobi še dodatno težo z izjemnimi vokalnimi pasažami bobnarja Iverja, a kljub tej »preprostosti« doseže želeno in se odmakne od okvirov, ki so bili značilni za Enslaved.

Where steps of giants thunder through an inverted cosmos.
A journey towards wholeness takes mankind here.
So that the shadow may guide,
And the Lightbearer may learn to listen to what gave her birth …

Tako tudi Útgarðr in Urjotun postrežeta z mešanico zvokov, ki jih mogoče od Enslaved nismo vajeni, a na drugi strani prispevajo k celostni sliki albuma točno to, kar potrebuje. Na eni strani Útgarðr, ki je besedilno usmerjena skladba in predstavlja povzetek koncepta celotnega albuma, ter na drugi strani elektronski uvod tretjega singla albuma, ki poslušalcu postreže z zvoki krautrock scene. Urjotun je tako najboljši pokazatelj glasbenega kaosa, ki albumu doda potrebno noto, da ne postane monoton. Enslaved skozi celoten album ohranjajo že prej omenjeno dvoplastnost, ki s Flight of Thought and Memory dosežejo vrhunec. Spevni vokali in solaža, prepletena s hitrimi kitarskimi deli, razdražita čustva vsakega poslušalca.

Kaos na eni strani ter na drugi umirjenost, spokojnost, ki se prepletata v najboljši možni luči, prikazujeta, da lahko človek le tako sklene krog, ki predstavlja celoto vsega. Tako se tudi Utgard zaključi z najbolj mirno skladbo albuma, ki se navezuje na začetni del albuma, a po drugi strani povezuje vse skladbe in enostavno z umirjenostjo spusti poslušalca iz svojih krempljev ter mu da potrebno svobodo, s katero si lahko sam ustvari pogled na kaos, ki ga je ustvaril Utgard.


Utgard predstavlja temačen svet izven meja poznanega, svet poln kaosa, sanj in strah zbujajočega dojemanja človekovega bita. Torej nekaj, kar ne moramo nadzorovati, a tudi nekaj, kar potrebujemo, saj ta svet vzbudi kreativnost, divjo in prvinsko plat v človeku samem. Vendar v tem primeru ne prevlada tema, ne gre zgolj za negativno ali drugače rečeno slabo stran vsega, je le pogled iz druge perspektive, pogled z druge strani, kjer je miselnost človeka obrnjena na glavo, a v pozitivnem smislu.

So that the newborn god may find a language he already knew …
Together they rise again …
Into the world; now of true light …
Born again from darkness …