Med recenziranjem prvenca samooklicane post-black metal skupine Entropia sem bil po dolgem času ponovno prisiljen, da se teoretično poučim o tem, kako posamezni žanri zvenijo. Kvintet s Poljske pod pojmom post-black metal namreč razume mešanico atmosferičnega black metala, težkih ritmov doom metala, post rocka ter eteričnosti shoegaze. Prva dva glasbena sloga sta mi seveda dovolj poznana, za druga dva pa sem moral kar intenzivno pobrskati po spletni enciklopediji Wikipedija in video portalu YouTube, da je slika postala bolj jasna. A navedba glavnih lastnosti slednjih žanrov na tem mestu ne bo služila teoretičnemu predavanju, temveč neposrednemu opisovanju glasbe na Vesperju. Post-rock: netradicionalna struktura in nevsakdanji ritmi, souporaba elektronskih (sampler) in akustičnih (klavir) instrumentov, dolžina pesmi tudi nad deset minut, ponavljajoči se vzorci in strukture, ki spominjajo na ambientalno ali filmsko glasbo, daljše pasaže brez vokala. Shoegaze: uživaška glasba, melodični večglasni kitarski ritmi, močan kontrast med mirnimi in divjimi trenutki. Določene točke se med seboj prekrivajo, zato jih na račun tekočega branja nisem podvajal, in so hkrati značilne tudi za black in doom metal, kar že na teoretični ravni priča o ustreznosti izraza »post-black metal« ter o združljivosti omenjenih komponent.
Pod črto se torej najpomembnejše vprašanje ne glasi, katere so glavne značilnosti tega ali onega žanra oziroma njihova kombinacija, temveč izvedba, ki uspe ali ne. Ker sem več kot očitno še izredno zelen na dotičnem glasbenem področju, je to morda tudi razlog, da me je Vesper že takoj po prvem poslušanju navdušil, saj mi je odprl do tedaj ne zaprta vrata, temveč vrata v dokaj nepoznan glasbeni svet. Do albuma Vesper sem podobne ritme in melodije slišal le pri slovenski zasedbi Y, ki lastno glasbo pojmuje kot »math metal« (matematični metal) in katere koncert sem v začetku tega leta obiskal v mariborskem Gustafu. Za razliko od Y, ki se glasbeno naslanjajo na metal, pa mi poljski Entropia toliko bolj odgovarjajo, ker se naslanjajo, variirajo in poigravajo z meni ljubim black metalom.
Že tako visoko vrednost albuma pa je band dodatno začinil na idejni ravni. Sicer sem Vesper konzumiral brez besedil, a se mi zdijo naslovi pesmi dovolj zgovorni, da dodatna obrazložitev za moje navdušenje ali vsebinska razlaga nista potrebni: Dante, Gauss, Pascal, Vesper, Tesla, Marat. Zagotovo neobičajno in vredno poslušanja!