Že dolgo se nisem ukvarjal s simfoničnim metalom. Epico sem spoznal v srednješolskih letih, ravno med izidoma albumov Consign to Oblivion (2005) in The Divine Conspiracy (2007). Oba izdelka sta mi bila tisti čas všeč, dobro mešanje agresije in simfonične glasbe. Bil sem uradni fan, spomnim se, da sem se na njihovem koncertu celo slikal s pevko Simone. Ob izidu naslednika Design Your Universe (2009) pa je plamen ugasnil in Epica je postala passé. Iz meni neznanega razloga sem te dni za dobre stare čase poslušal njihovo svežo glasbo, ki je v začetku maja ugledala luč sveta v obliki albuma The Quantum Enigma.
Obstajata dve poti za bande. Prva je, da se band drži preverjenega recepta in ohranja zvok. Druga, tvegana pot, pa zahteva večja nihanja od začrtane smeri in dopušča več eksperimentalne svobode. Ne morem se odločiti, kako naj interpretiram zvok Epice na letošnji izdaji. Stalnica na njihovi poti je glasbeni stil, ki zliva simfonično lepoto in surovo agresijo. Občutek imam, da se pomikajo iz albuma v album malenkost v prid agresiji, predvsem pri intenzivnejši uporabi growl vokalov in blast beatov. Stalnica se neopazno sramežljivo spreminja. Ponovno bi rad poudaril stvar, ki jo tako rad poudarjam – produkcijo! Ta album je v primerjavi z začetki zares dodelan, zvok je slišno na višjem nivoju, kot npr. pri Consign to Oblivion (zanimivo bi bilo slišati remastering tega albuma v novem produkcijskem zvoku). Povzetek tega je čisti užitek ob poslušanju epskih pesmi, ki spominjajo na filmsko glasbo. Brez težav bi lahko uvod skladbe Sense Without Sanity (The Impervious Code) služil kot soundtrack pri filmih in nanizankah tipa Game of Thrones. Hecno je, da mi uvod pesmi Victims of Contingency zveni podobno kot Obsessive Devotion z albuma Divine Conspiracy. Z interpretacijami besedil tokrat ne bom utrujal, opomnil bi le na klasično Epicino liriko – tematika je povezana z globljim dojemanjem življenja ter nesamoumevnosti na videz samoumevnih stvari v vsakdanjem življenju. To je le moja skromna interpretacija; vsak vidi v besedah drug pomen, zato dopuščam odmike od mojega razumevanja besedil.
Me je letošnja ponudba prepričala? Produkcijsko vsekakor. A ker nisem trdoživ privrženec epskega simfoničnega (tudi gotskega, če hočete) metala, ne verjamem, da bo od tega trenutka dalje Epica kaj pogosteje na mojem seznamu predvajanja. Vsekakor je The Quantum Enigma kvaliteten izdelek, vreden izgube ene ure življenja, o tem ni dvoma! Verjamem, da boste privrženci te zvrsti navdušeni, saj so Epica ostali zvesti svojemu zvoku kljub kadrovskim spremembam v zadnjem času. Upam, da ostanejo na začrtani poti – s tem ne morejo razočarati, tudi laičnih poslušalcev simfoničnega metala, med katere se uvrščam tudi sam, ne!